Sledili so filmi Pekel, Triaža in Cirkus Columbia, sedaj pa predstavlja Epizodo v življenju zbiralca železa, nekakšen hibrid med igranim filmom in dokumentarcem – glavna junaka igrata kar resnični osebi, ki se jima je ta zgodba pripetila.
Noseča Senada izve, da je otrok umrl, in če je ne bodo čim prej operirali, lahko umre tudi sama. A ker nima zdravstvenega zavarovanja ali denarja, jo zdravnik zavrne. Njen mož Nazif si krčevito prizadeva, da bi jo rešil. Zakaj vas je od številnih žalostnih in tragičnih zgodb, ki jih najdemo v časopisih, pritegnila prav ta?
Prav imate, obstaja milijon zgodb, ki bi jih lahko posnel, pa sem izbral ravno to. Ne vem, kako bi to pojasnil. Kot bi me vprašali, zakaj ljubim svojo ženo. Ta zgodba se me je nekako dotaknila, verjetno zato, ker sem tudi sam oče. Gre namreč za zgodbo očeta dveh otrok, ki mu umira žena, on pa ne more nič. Strašno!
Zakaj Nazif in Senada, ne pa profesionalni igralci?
To je bil edini način, da film nastane. Lahko bi snemali s profesionalnimi igralci, napisali scenarij, čakali na denar in tako dalje, a mislim, da ne bi dobili sredstev in zelo dolgo bi trajalo, da bi film nastal. Lahko bi snemali tudi klasičen dokumentarec, a se je potem rodila ideja, da naredimo neki hibrid. Nihče od nas pravzaprav ni vedel, kaj delamo.
Zakaj v filmu ne poveste, posebej poudarite, da gre za resnično zgodbo, ki jo igrajo tisti, ki se jim je v resnici zgodila? Veliko ljudi namreč ne pozna ozadja filma in se začudijo, ko izvedo, da je to neke vrste dokumentarec, da so v njem pravi ljudje.
To sploh ni važno. Važna je tema, s katero se film ukvarja, na kaj opozarja. Ravno zato nisem hotel tega napisati, da gledalci ne bi vedeli, kaj točno gledajo. Film se začne kot dokumentarec, po desetih minutah pa se začne zgodba zapletati in gledalec pozabi, da jo je začel gledati kot dokumentaristično.
Kako je potekalo snemanje?
Senada in Nazif nista igralca, nisem ju mogel prisiliti, da se učita teksta. Njuna največja prednost je, da sta naravna – a le če jima ne poveš, kaj točno morata početi, ampak ju samo spremljaš s kamero. Zato gredo kamere ves čas za njima – ker res nisem vedel, kam gresta, kako bosta kaj počela. Vse je šlo zelo naravno. Nazif nam je povedal, kaj se je zgodilo, rekli smo mu, naj nam pokaže, kako je bilo. In smo že snemali. Vsak kader smo posneli v največ dveh ali treh poskusih, ker sta sicer začela igrati, kar ni bilo dobro. (smeh)
Kako ste Nazifa in Senado pregovorili, da sta pristala v film, da sta še enkrat podoživela vso grozo?
Pravita, da sta vedela, kdo sem, in sta želela, da povem njuno zgodbo. Če povem po pravici, je veliko vlogo igral denar, saj sta za devet dni snemanja dobila toliko denarja, kot ga sicer z zbiranjem železa zaslužita v letu dni (plačana sta bila okoli tisoč evrov, op. p.). Verjetno je Nazif tudi takoj videl, da nimam kakšnih skritih namenov, ampak želim le povedati, kaj se jima je zgodilo, in to zato, da se kaj takega ne bi več dogajalo.
Nazif, Senada in njuni trije otroci so trenutno v Nemčiji v begunskem centru, brez prebite pare, zavrnili so jim prošnjo za azil in čakajo, da jih pošljejo nazaj v Bosno. Nazif trdi, da ste ga prevarali, da ste vi krivi za njegovo nesrečo. Denar je namreč zapravil, vmes sicer dobil dve službi, a je prvo zavrnil, druge pa zaradi poškodbe hrbtenice ne more več opravljati, kolegi Romi pa so mu prepovedali zbirati železo, ker mislijo, da je po filmu in berlinskem medvedu za najboljšega igralca zagotovo bogataš.
Veste kaj, odšel je v Nemčijo in sedaj se z vsemi štirimi drži, da bi tam ostal. Zato vse to govori. Jaz mu nič ne zamerim. Težava je v vsem, kar se mu je zgodilo. Namesto da bi se pogovarjali o njegovem problemu, je postal obraz z naslovnic. Vsi okoli njega mislijo, da je bogat, da je s filmom ogromno zaslužil, kar ni res. Imam ga rad in ga cenim, vedno sem ga obravnaval spoštljivo in prijateljsko, pomagal sem mu, kolikor sem lahko, in še mu bom, kolikor bo v moji moči. Razumem, kako težko mu mora biti. Po eni strani je vse, kar se mu je zgodilo s filmom in nagrado v Berlinu, zelo lepo, po drugi strani pa je prekletstvo. Razumete? Po tem, ko se je v Berlinu vozil naokoli v limuzini in z dvema varnostnikoma ter se v Armaniju sprehajal po rdeči preprogi, je moral nazaj domov zbirat železo. To ni enostavno. Zato si njegovih izjav ne jemljem k srcu. Včasih pride do slabega spleta okoliščin. Bomo videli, kako se bo končalo, zaenkrat je še v Nemčiji, ljudje z Berlinala so mu našli odvetnika. Če si res želi ostati tam, potem si želim, da mu uspe. Predvsem zaradi njegovih otrok, da bi imeli možnost šolanja in boljšega življenja.
Nazifa je očitno zadelo prekletstvo slave. Ste ga kdaj občutili tudi sami? Že s prvim filmom Nikogaršnja zemlja ste osvojili ogromno nagrad, med njimi oskarja. Ni to breme?
Zakaj breme? Ne razumem. S prvim filmom sem osvojil vse nagrade, o katerih režiserji sanjamo, zakaj bi bilo to prekletstvo? Filmov ne snemam zaradi nagrad, ampak da povem zgodbe. Nagrade se potem »zgodijo« same od sebe. Sedaj sem pravzaprav v fazi, ko nagrade odbijam. (smeh) V zadnjem mesecu so me klicali s treh različnih festivalov, da bi mi radi dali nagrado za življenjsko delo. Pa saj imam šele 45 let! Rekel sem jim, naj me pokličejo čez 20 let, če bom še živ. Ali morda vedo kaj, česar jaz ne? Prihaja moj konec, ali kaj? (smeh) Sam bi rekel, da sem nekje na polovici. Upam.
Kaj si še želite storiti, kaj bi bil vrhunec vaše kariere?
Morda sem vrhunec že dosegel z Nikogaršnjo zemljo, ki je dobila več kot 60 nagrad. Kaj takega mi verjetno ne bo nikoli več uspelo. Če je to vrhunec kariere, sem ga dosegel že s prvim filmom. Ampak ne razmišljam tako. Zdi se mi, da imam šele sedaj dovolj pameti in izkušenj, da lahko zares poglobljeno ustvarjam. Zbiralec železa je na primer zelo kompleksen v svoji enostavnosti. Takšen film lahko posname samo nekdo, ki zelo dobro ve, kako funkcionira film. Z malo ročno kamero in samo 17 tisoč evri smo ustvarili film, ki je prepotoval svet in ga ljudje cenijo. Zame je to večji dosežek kot Nikogaršnja zemlja. Vprašanje je torej, kaj je za koga vrhunec. Sicer pa je pogovor o nagradah čisto zgrešen. Veliko je sijajnih režiserjev, ki niso dobili oskarja. In obratno. Nagrade niso najvažnejša stvar, pomembnejša je zgodba. In pri meni vsebina narekuje formo, zato so moji filmi precej različni. Ne morem snemati enakih filmov, čeprav nekaterim to odlično uspeva, na primer Woodyju Allenu. Jaz pa rad delam nove stvari, saj je zame ustvarjanje filma proces učenja. Pri vsakem filmu začnem iz ničle, vstopim v nov svet in se nekaj novega naučim. In nikoli ne vem, kaj bo iz tega nastalo.
Verjamete, da lahko film kaj spremeni?
Seveda. Zbiralec železa je na primer spremenil Nazifovo življenje. Ali na bolje ali slabše, bomo verjetno ugotovili šele čez nekaj let. Ali pa Nikogaršnja zemlja – ta je spremenila moje življenje, iz neznanega fanta sem čez noč postal znano filmsko ime. Lahko bi omenil celo listo filmov, ki so spremenili moj pogled na svet ali me nekaj naučili. Na primer Kabaret ali Kradljivci koles. Mislim, da dobra umetnost spreminja svet, ker spreminja posameznike.
Ste občutljiva oseba?
Ne bi mogel biti režiser, če ne bi bil. Režiser se mora namreč vživeti v druge, razumeti način razmišljanja drugih.
Kako pa lahko občutljiva oseba med vojno snema dokumentarne posnetke?
Kamera me je pravzaprav rešila. Največja težava v vojni je, da vse izgubi smisel, še smrt. In ko sem snemal, mi je to dajalo smisel, saj sem snemal z namenom, da svetu pokažem, kaj se dogaja. In čeprav se okoli tebe dogajajo grozote, jih kamera nekako filtrira, te brani. Ti namreč gledaš in hkrati razmišljaš o svetlobi, kadrih in tako dalje. Danes se me stvari, ki sem jih takrat posnel, bolj dotaknejo. Šele sedaj me prevzemajo čustva, takrat pa jih nekako potlačiš. In bil sem mlad, drugače sem gledal na svet, ni me bilo strah. Sedaj je na meni tvorba življenja, znanja, izkušenj. In šele odkar imam otroke, vem, kaj je strah.
Imate jih kar pet. To mora biti živahno!
(smeh) Meni se zdi normalno. Letos sem sam z vsemi petimi odšel na smučanje v Švico za en teden. Seveda sem bil izmozgan, zvečer sem se priplazil do postelje in takoj zaspal. Če ima kdo težave s spanjem, mu za en dan posodim svoje otroke! (smeh)
Gre kateri od otrok po vaših stopinjah?
Bomo videli. Naj bodo, kar jih veseli. Pomembno je le, da so in bodo srečni. In da ne bodo ničesar obžalovali.
Z družino ste najprej živeli v Parizu, potem pa ste se odločili za Sarajevo. Zakaj?
Pred šestimi leti je zbolela moja mama in smo prišli nazaj v Sarajevo, niti nismo vedeli, za koliko časa. In smo kar ostali. In očitno še bomo, saj je moja žena v Sarajevu odprla šolo montessori. In zdi se mi, da je za otroke Sarajevo boljši kot Pariz. Je namreč manjši in varnejši. Seveda ima Pariz svoje prednosti in lepote, a tudi Sarajevo jih ima. In ko bodo otroci odrasli, lahko z ženo živiva kjerkoli – to je prednost mojega poklica, da ga lahko opravljam kjerkoli.
Pravkar končujete indijski film White Lies. To ni bollywoodski film s plesom in petjem, kajne?
Ne, ni pa izključeno, da kdaj ne naredim tudi kaj takega, saj me Bollywood fascinira. Ta film snemam z ekipo 300 ljudi, kar se mi zdi ogromno, ampak tam se tako dela. Ko sem imel prost dan, me je prijatelj, režiser Anurang Kashyap, odpeljal na snemanje nekega indijskega visokoproračunskega filma, kjer je bilo na setu 1500 plesalcev. Samo plesalcev! Takrat sem se zavedel, da sam snemam res majhen film. (smeh) V Indiji so merila čisto drugačna. Sploh čas ima drugačno enoto. Tam je svetlobna hitrost za polovico počasnejša kot pri nas.(smeh)
Kako ste sploh prišli do indijskega filma?
Pravzaprav gre za pakistansko zgodbo, ki sem jo slišal pred osmimi leti in sem si jo res želel posneti. Odšel sem v Pakistan, kjer pa ni dobrih pogojev za snemanje, zato sem se odločil za Indijo, ki mu je podobna in je filmska dežela. Kaj več o filmu pa potem, ko bo končan.
Raje Bollywood kot Hollywood?
Ah, nima zveze, Hollywood, Bollywood, meni to ne pomeni nič. Saj sem bil v Hollywoodu, a nisem videl smisla, da bi ostal. Jaz sem avtor, v Hollywoodu pa tega ni, režiser je le izvajalec.
Greste, kamor vas odnese tok?
Kamor me odnese zgodba.
