Raje igrate v filmih kot v serijah in gledališču?
Vseeno mi je, ne dajem prednosti nobenemu mediju.
Kako dolgo se poznata z režiserjem filma Adria Blues Miroslavom Mandićem Čirom?
Zelo dolgo, od leta 1983, ko sem se vpisal na igralsko akademijo. Miroslav je prišel z univerze Columbia v Ameriki in začel delati na naši fakulteti. Predaval je zgodovino filma, in to tako zanimivo, da se še danes spomnim njegovih ur na fakulteti. Njegov film Brak radnika je eden najboljših kratkih filmov, kar jih je bilo narejenih na tem prostoru. Njegov drugi film, Život radnika, pa šele zdaj postaja aktualen, čeprav je bil posnet že leta 1985. Očitno je bil posnet prekmalu, vendar je za tisti čas odličen film.
Ljudje, ki postavljajo v ospredje potrošništvo in denar, ne vidijo pravih vrednot.
Vas je kdaj zanimal Hollywood?
Ne bi rad vstopil v tisto 'mašinerijo'. Rad imam naše okolje, mentaliteto Balkana, jezik, ljudi. V Ameriki je vse mehanizirano, vse je posel in denar. Ne verjamem v to, da je nekaj umetnost, če se dobro prodaja. To je ameriški koncept. Njim se zdi umetnost že koka kola ali džins. Tam nimajo ministra za kulturo, saj sta njihova kultura denar in posel. Evropska miselnost, da se podpira kulturo, mi je mnogo bližja. Če je nekdo nadarjen, ga je treba prepoznati in podpreti. V Sloveniji ste postavili na glavni trg spomenik pesniku in mu s tem dali identiteto, sprejeli jezik in preko tega dobili svojo državo. Všeč mi je raznolikost različnih kultur v Evropi, ne pa kultura, ki temelji na višini zaslužka. Ne morem verjeti, da lahko z nekaterimi neumnostmi zaslužijo toliko denarja.
Ne morem verjeti, da lahko z nekaterimi neumnostmi zaslužijo toliko denarja.
Imate morda drugačen pogled na bogastvo, zato ker ste zaradi vojne v Bosni videli, da se vse lahko spremeni čez noč?
Seveda. Ljudje, ki postavljajo v ospredje potrošništvo in denar, ne vidijo pravih vrednot. Ko to izgine, kar sem videl na lastne oči, te spremeni. Takrat spoznaš, kaj je res pomembno in kako malo je potrebno, da se počutiš izpopolnjenega in srečnega, ne glede na katastrofalne okoliščine. Čeprav sem večino tega vedel že prej, mi je vojna le še potrdila moje intuitivno vedenje.
Kljub temu je še veliko takih, ki so preživeli vojno in jih to ni spremenilo. Očitno vsi ljudje ne čutijo enako?
Vprašanje dvoličnosti in hinavščine je večna tema in bo vedno prisotna. To je treba sprejeti, saj se nekateri iz take izkušnje nekaj naučijo, drugi pa ne.
