Ne da bi se zavedali, da so v ozadju pravzaprav velikanske vsote denarja. Televizije imajo korist, udeleženci pa večinoma klavrno končajo. V najnovejši oddaji Gostilna išče šefa sta morali že dve tekmovalki po prihodu domov poiskati psihiatrično pomoč, kar samo priča o tem, da je meja med resničnim in namišljenim svetom, ustvarjenim zgolj za gledalce, zelo tanka.
Želja po slavi in denarju pogosto zamegli razum in podobno se zgodi tudi veliki večini, ki sodelujejo v resničnostnih šovih. V Sloveniji zaradi razkazovanja intime pred kamerami še nihče ni postal premožen, uspešen in nadvse ljubljen. Gre za nekakšno instantno slavo, ki vsaj tako hitro, kot se zgodi, tudi mine, pusti pa dolgotrajne posledice. Za udeležence šovov v tujini različno poskrbijo, pri nas pa si morajo sami poiskati pomoč. Marsikdo se sprašuje, kdo sploh so ljudje, ki se prijavijo v takšno oddajo, in kaj jih žene v to pustolovščino. Še pomembnejše pa se je vprašati, kako je za tekmovalce poskrbljeno po prihodu iz namišljene v pravo resničnost. Ustvarjalci takšnih oddaj se radi pohvalijo, da pri izbiri kandidatov sodeluje psiholog, toda to še ne pomeni, da so na koncu zares izbrani le psihično najbolj uravnovešeni posamezniki. Nepisano pravilo ustvarjalnih ekip s psihologi na čelu je, da morajo biti kandidati čim bolj različni. S tem ustvarijo idealne razmere za konflikte, ki pritegnejo pozornost gledalcev in dvigujejo gledanost v nebo. Žal so pozornosti željni sodelujoči, potem ko se kamere izključijo, prepuščeni sami sebi. Nihče ne poskrbi za njihove stiske, za agonijo – čeprav so si jo ustvarili sami z zavestno odločitvijo, da si želijo svojih pet minut slave.
Več v tiskani Lady
