Marsikateri Slovenec je v iskanju bolje plačane zaposlitve in poslovnih izzivov zapustil domovino in poskusil srečo v tujini, a selitev ni vedno tako lahka, kot se zdi. O tem smo se pogovarjali z Andrejem Boštjančičem, direktorjem podjetja Softnet, operaterja klasične in mobilne telefonije, ki deluje že 21 let, z lastnim omrežjem in podjetji pa je prisoten v 17 državah po vsem svetu. Poleg Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Črne gore, jih najdemo tudi v Nemčiji, Avstriji, Bolgariji, Romuniji, Albaniji ter Rusiji. S svojimi storitvami so močno prisotni v Aziji in sicer na Kitajskem, v Indoneziji, Singapurju, Vietnamu ter od lani še na Filipinih.
Delo z ljudmi z različnih koncev sveta jim torej ni tuje in po njihovih izkušnjah smo Slovenci bolj naklonjeni službam v Evropi, medtem ko nam Azija ne diši najbolj. »Slovenci so zelo izbirčni pri tem, v katerih državah bi bili pripravljeni delati. Tisti, ki se nam oglasijo na razpise za zaposlitev, na koncu rečejo, da jim je Azija predaleč, da ne poznajo okolja, jezika in tamkajšnje kulture,« pravi Boštjančič, ki je idejo, da bi našel slovenski kader za azijske podružnice že skoraj opustil. Zakaj natanko Azija slovenskim delavcem ne diši najbolj? Boštjančič predvideva, da jih zmotijo precejšnje razlike med delom v Aziji in Evropi, in sicer delovnik tam recimo traja od 9. do 18. ure, delovni čas včasih tudi podaljšajo. Azijski delovni trg pa ponuja tudi kar nekaj ugodnosti. »Delo običajno poteka od ponedeljka do petka, vikendi so prosti, plače za zahodne strokovnjake pa občutno višje kot v Evropi,« razloži direktor Softneta, ki je lani vstopil na slovenski trg kot sedmi ponudnik mobilnega omrežja.
Kljub ugodnostim, kandidatov ni
V Softnetu tistim, ki so pripravljeni za delo zapustiti Slovenijo in se preseliti v Azijo, poleg spodobne plače, nudijo tudi redno zaposlitev, zdravstveno zavarovanje, vso podporo pri pridobivanju vize in urejanju potrebne dokumentacije, omogočijo tudi učenje lokalnega jezika, če kandidata to zanima. A vseeno Slovencev, ki bi bili pripravljeni iz cone komforta in s trebuhom za kruhom na drugi konec sveta, ni. »V Aziji nimamo nobenega Slovenca. Po pravici povedano, smo nad Slovenci v tem pogledu dvignili roke. Zdaj iščemo predvsem tujce, ki že dve ali tri leta delajo v teh državah in vedo, kako stvari tam delujejo, zato je z njimi bistveno lažje delati. Pri njih imamo tudi največ uspeha,« za konec še doda Boštjančič.
