Novice Svet24

Osebni arhiv

Že večkrat sem omenila, da je lahko vsakdo investitor ali varčevalec. Ni treba študirati znanstvene literature ali analizirati borznega dogajanja, da boste znali investirati denar, ki bo za vas delal na trgu vrednostnih papirjev. Deloma vam lahko pri tem pomagajo recimo vzajemni skladi. Kljub temu pa obstaja nekaj pomembnih konceptov, ki jih mora poznati vsak investitor.

Kaj mora poznati vsak investitor?

Za začetek bom predstavila definicijo porazdelitve sredstev oz. premoženja ali t. i. »asset alocation«. Ta pravi, da je investicijski portfelj za doseganje osebnih ciljev smiselno razdeliti med različne naložbene razrede, to so delnice, obveznice in denar. Hkrati je pri porazdelitvi treba upoštevati še finančni položaj, osebno toleranco do tveganja, družinske potrebe ter navsezadnje starost investitorja ali varčevalca, ki tudi z upoštevanjem let do upokojitve določa časovni horizont investiranja ali varčevanja. Kot osnovno premoženje v tem primeru štejemo delnice, obveznice in denar. Med ostalo pa lahko opredelimo še nepremičnine, zasebni kapital, naravne vire, tuje valute, ter drugo. Porazdelitev med različne naložbene razrede je smotrna, saj se lahko njihova vrednost v določenem obdobju giblje različno. Drugače povedano, ko določen naložbeni razred raste, lahko drugi pada, zato bo različna porazdelitev znotraj vašega portfelja prispevala k večji stabilnosti tudi s stališča izogibanja večjih negativnih učinkov.

Predstavljajte si, da greste v trgovino

Za ponazoritev pojma porazdelitve sredstev oz. premoženja si lahko investicijski portfelj predstavljamo kot nakupovalni voziček. Ta nam lahko najbolje približa razumevanje, kako natančno deluje porazdelitev znotraj portfelja. Ko greste v trgovino, vzamete nakupovalni voziček in vanj razmestite vse nabavljene izdelke, ki jih boste v prihodnje potrebovali. Te izdelke lahko potem razvrstimo v različne segmente od mesnih, zelenjavno-sadnih do mlečnih izdelkov. Tako se porazdeli tudi vaš investicijski portfelj, kjer lahko imate na desetine različnih naložb in v vsaki od njih so delnice, obveznice in gotovina. Kot ni zdravo jesti le ene vrste hrane, tudi pri investiranju ni »zdravo« imeti vsega premoženja le v enem naložbenem razredu, na primer v delnicah ali delniških skladih. Cilj vaše pravilne porazdelitve premoženja je ustvariti najbolj primerno mešanico naložb, ki vam bo prinesla največje dolgoročne koristi za sprejemljivo količino tveganja. To lahko ponazorimo še z eno staro modrostjo, da vseh jajc ni pametno nesti v eni košari.

Varčevanje samo v denarju ni rešitev

Namen pravilne porazdelitve sredstev znotraj portfelja je ustvariti pričakovan donos vloženega denarja ob obvladovanju tveganja. Ob tem naj poudarim, da se vsi vlagatelji vedno soočajo s sistematičnim tveganjem trga oziroma tržnim tveganjem. To tveganje je prisotno tudi ob pravilni porazdelitvi vašega portfelja, saj na tržne cene vrednostnih papirjev vplivajo številni zunanji dejavniki. Primer tega tveganja so spremembe v obrestnih merah, recesija, nove regulative in spremembe v cenah življenjskih potrebščin. Ti makro dejavniki lahko v veliki meri vplivajo tako na podjetja in na tržne cene njihovih vrednostnih papirjev, kot tudi na kapitalski trg in s tem povzročijo visoka nihanja vrednosti vašega portfelja. S tem tveganjem smo se soočili med letoma 2008 in 2009, ko so se vrednosti skoraj vseh naložbenih razredov drastično znižale. Čeprav se temu tveganju ne morete v celoti izogniti, pa tudi varčevanje samo v denarju ni rešitev. Sčasoma bi inflacija presegla nizke obrestne mere na varčevalnih računih in vam pustila negativni donos. Prav s tem tveganjem se srečujemo v zadnjem obdobju, ko za depozit na banki prejmete nižjo obrestno mero, kot znaša letna inflacija. Prav zato vam alokacija ali t. i. razpršenost vašega portfelja med različne naložbene razrede zmanjšuje tveganja in hkrati daje možnost dosegati povprečni pričakovani donos.

Že Benjamin Graham, eden največjih investicijskih svetovalcev 20. stoletja, je ugotavljal, da bi moral biti tisti, ki si ne more privoščiti tveganja, zadovoljen z relativno nižjim donosom svoje investicije ali investicijskih skladov. Od tod tudi splošno stališče, da je stopnja donosa, ki bi si jo vlagatelj moral želeti, bolj ali manj odvisna od stopnje tveganja, ki jo je pripravljen prevzeti. Drugi pomembni dejavnik je časovni horizont investiranja ali varčevanja. Daljši je, več tveganja lahko vlagatelj prevzame in obratno. Veliko k vsemu zapisanemu pa prispevata tudi zdrav razum in preudarnost. Pa srečno!