Novinarka in voditeljica Vesna Milek je prava mojstrica pisanja. Ne samo v romanih, celo v tekstih, ki jih piše za dnevnik in so torej že naslednji dan lahko le še star papir, vedno skrbno izbira besede in spretno niza stavke, tako da ima res veliko občudovalcev. In ti so zdaj navdušeni nad njeno novo knjigo Ogledala, v kateri je zbrala krajše tekste, ki pa vedno znova zadenejo, saj Vesni vedno uspe, da navdušenje, grozo, veselje oziroma pač kakršnokoli čustvo, ki je v neki situaciji preplavilo njo, prenese tudi na papir.
V novi knjigi ste zbrali svoje kratke tekste. Vam kdaj zmanjka idej?
Idej res ne. Očitno sem tako narejena, da iz vsakega, čisto običajnega dogodka lahko naredim zgodbo. Ni pa vedno to dobra zgodba, seveda. Teksti niso kolumne, ampak so nekakšne impresije, govorijo o navdihu, hrepenenju, moči umetnosti, jeziku gledališča, svetovih Alana Hranitelja, recimo, svetovih ustvarjalcev nasploh, nostalgiji, fantazmah, srečanjih … Mislim, da je to knjiga, ki ti, kjerkoli jo odpreš, vzbudi občutek, da je lepo živeti, takole navdihnjen, in da malo vzpodbudi ustvarjalnost v tistem, ki jo bere. (nasmešek)
Se povsem strinjam s tem – tudi odzivi drugih bralcev to dokazujejo. Ste dolgo razmišljali o naslovu knjige?
Ne, ko sem urejala knjigo, dopisovala nove impresije, se mi je posvetilo, da so te zgodbe takšna mala ogledala nekih dogodkov, srečanj, čustvenih stanj … In tudi ogledala časa, tega desetletnega obdobja, ki je za nami.
Nekateri teksti so povezani z aktualnimi dogodki, predstavami, knjigami, filmi, v drugih se spominjate kakšnih zanimivih dogodkov, ljudi. Očitno vas navdihuje praktično vse!
Ja, besede Tomaža Šalamuna, magične podobe Tomaža Pandurja, vonji gledališč v Latinski Ameriki, Indijanec, ki igra na piščal na piramidi starodavnega mesta Teotihuacan v Mehiki, srečanje s kiparjem Jakovom Brdarjem, ki mi pove zgodbo o Moni Lizi in ustvarjanju … Vedno najbolj ljudje, ustvarjalci. Lahko bi rekla, da so ti teksti, tako kot knjiga Velika čarovnija Elizabeth Gilbert, nekakšni stimulatorji navdiha.
Danes vsi fotografirajo in snemajo. Vi pa očitno raje lepe trenutke spravite v besede, stavke.
Hm, to je res. Mislim, da je v vsakem človeku prisoten podzavesten strah, da ne bi pozabljali lepih trenutkov. V časih Instagrama imam prav občutek krivde, ker nimam potrebe, da bi ovekovečila trenutek s telefonom, ampak ga shranim v misli, fotografiram včasih kar tako, zato da se spomnim teh podob.
Pravijo, da je 15 minut branja kot meditacija. Se strinjate?
No. (nasmešek) Odvisno, kaj beremo. Branje poezije je morda primerljivo z meditacijo … A če bi bilo to res, bi bila sama in še mnogi ljudje, ki veliko berejo, guruji, ki bi popolnoma obvladovali svoja čustva in življenje. Pa jih ne. So pa zato ljudje, ki veliko berejo, bolj opremljeni, manj vodljivi. Branje, kot pravi tudi Miha Kovač in kot ves čas poudarja Manca Košir, naša največja ambasadorka branja, vzpodbuja empatijo, vživljanje v literarne junake. Če bi ljudje več brali in manj drsali po zaslonih, bi bil ta svet precej drugačen.
Če berem kriminalko, se v mojem telesu dogajajo kemični procesi, ki so zelo podobni gledanju Netflixove serije. Berem ves čas, časopise, knjige, zadnje čase več kot berem, seveda pišem.
Kaj pa radi berete?
Imam obdobja, ko berem samo slovenske romane, pa potem obdobja, ko me zanimajo nagrajeni tuji romani. Potem me spet zgrabi strast do zgodovinskih knjig pa do biografij … Pa do kriminalk.
Je res, da se vam je z leti nabralo doma že toliko knjig, da boste morali narediti selekcijo?
Knjige so povsod, police so polne do stropa in nanje zdaj nalagam nove, knjige so na okenskih policah in ob postelji … Sanjam o svoji pravi knjižnici.
Katera knjiga vas je zaznamovala?
Bratje Karamazovi Dostojevskega. Aleksandrijski kvartet. Knjige Vitomila Zupana, Lojzeta Kovačiča. To noč sem jo videl Draga Jančarja. Nazadnje Neapeljska tetralogija Elene Ferrante, popolnoma sem se potopila v barvit, čuten, pa tudi surov svet neapeljskega mafijskega predmestja, z njo sem preživela eno tistih poletij, ko dejansko živiš skupaj z junaki, čutiš skozi njihova čutila in se jočeš, ko se bližaš koncu zadnje knjige, ker si jih ne želiš zapustiti.
Po eni strani v zadnjem času poslušamo, da je založništvo ogroženo, po drugi strani pa se domače knjige izdajajo po tekočem traku. Zdi se, da je vsaka kolikor toliko poznana oseba že napisala svojo knjigo … Kako vi gledate na to?
Če nekdo čuti potrebo, da napiše knjigo, če založnik presodi, da bo ta knjiga navdahnila vsaj nekaj bralcev, kdo sem jaz, da bi sodila.
Menda bo vaš naslednji roman posvečen Kleopatri. Zakaj prav njej?
Na to vprašanje si tudi sama poskušam odgovoriti že več kot deset let, ko sem ga začela pisati in vmes odnehala pa spet začela in nehala in se spet spraševala, zakaj.
Kako vas je spremenilo materinstvo?
Zelo. Popolnoma. Za nekaj let sem popolnoma pozabila nase. Zdaj je čas, da se spet najdem.
Kakšna mama ste?
Nepopolna. (nasmešek) Preveč skrbna. Postavljam meje, ki se jih včasih ne morem držati.
Kako se znajdete za štedilnikom?
Ne bi se pretirano hvalila s tem. Rada spečem kruh, všeč mi je, ko po stanovanju zadiši po sveže pečenem kruhu. Pašti z rakci ali ajdovi kaši …
Katero gospodinjsko opravilo vam je najljubše in kateremu se najraje izognete?
Nisem gospodinja po duši. Sprijaznila sem se, da obstajajo ljudje, ki imajo talent za pospravljanje, nekateri, kot je Marie Kondo, so iz tega naredili cel imperij. (nasmešek) Jaz imam morda kakšen drug talent. Sicer perem, obešam, kuham, pomivam, občasno tudi likam, vse to, a najtežje je pospravljati papirje, časopise, številne monografije, publikacije, revije … Ko jih začnem zlagati za odpadni papir, začnem spet brati … vse mi je težko zavreči.
Kaj ste nazadnje kupili sebi?
Knjigo seveda. In, priznam, oblekico na razprodaji. Abstinenca kupovanja med karanteno je bila dovolj dolga.
Kaj berete?
Zdaj spet berem slovenske avtorje, Nož v ustih Agate Tomažič in biografijo Radka Poliča Petre Pogorevc, Plan B Boštjana Videmška ...
Kdaj ste bili nazadnje v kinu?
Ravno pred kratkim sem v Kinodvoru gledala dokumentarec Marianne & Leonard, pretresljivo ljubezensko zgodbo o kultnem kanadskem poetu in glasbeniku in njegovi norveški ljubezni. Srečala sta se na žarečem grškem otoku Hidra v šestdesetih letih in je navdahnila veliko njegovih pesmi.
Izkušnja kina z masko je bila nekaj posebnega in bizarnega, a če ne gre drugače, se bomo morali navaditi na to …
Kdaj vam je bilo nazadnje dolgčas?
Ne pomnim, res ne. Mi pa manjka malo dolgočasja.
Kaj vas je nazadnje spravilo v jok?
Koncert Radeta Šerbedžija,na katerem sta se mu pridružila še Damir Urban in Vlatko Stefanovski … Na Malem Brionu, pod zvezdnim nebom, prvi koncert po dolgem času, ljudje, toliko srca, duše, lepote …
Imate kakšno razvado?
Preveč. Še vedno se ne morem upreti čokoladi, in tu ne govorimo o enem koščku, mirno lahko pojem polovico tablice, poskušam kupovati temno čokolado, da je greh manjši. Rada imam vrhunsko črno vino, sploh slovenski vinarji me navdušujejo.
Na katere svoje lastnosti ste najbolj ponosni?
To vprašanje zveni, kot da sem pri psihologu. (smeh) Lažje bi naštela deset svojih pomanjkljivosti. Bom poskusila.
Ponosna sem že na to, da sem s tem značajem, s to občutljivostjo in s tem načinom delovanja preživela do zdaj. Ponosna sem na to, da mi je uspelo dokončati nekaj dobrih knjig, Na to, da v vsakem dogodku vidim priložnost za zgodbo, in včasih mi uspe, da jo zapišem, tako kot v knjigi Ogledala. Znam pripovedovati zgodbe, to se mi zdi, da res znam.
Kaj pa si pri sebi želite spremeniti?
Več discipline. In vztrajnosti. Pri svojem delu imam tega preveč, pri odnosu do sebe premalo.
Ali kdaj razmišljate o tem, ali obstaja življenje na drugih planetih?
Bilo bi res samovšečno, če bi si v trenutku, ko se zazremo v rimsko cesto, mislili, da na teh, svetlobna leta oddaljenih planetih ne obstaja kakšna inteligentna oblika življenja. Če je to verjel Tesla …
Imate raje sonce ali luno?
Oboje. Sonce je žarenje, moč, širjenje, ekspanzija, luna je intuicija, mistika, skrivnost, plima.
Verjamete v horoskop?
Verjeti ali ne ni dobra beseda. Dober astrolog ali astrologinja zna iz postavitve planetov, ne samo ob našem rojstvu ali trenutku spočetja, ampak tudi v korelaciji s planeti danes narediti zelo zanimiv portret človekovih potencialov. O tem me je še enkrat prepričala pesnica in izvrstna astrologinja Dragica Čarna.
Ste pri denarju previdni ali se ne znate ustaviti pri nakupovanju?
Nisem previdna, a so me življenjske okoliščine prisilile, da sem. Covid je prizadel mnoge, tudi moj proračun.
Kaj si trenutno najbolj želite?
Morje, morje. Bilo ga je premalo. Vedno ga je premalo, a letos teh nekaj dni s sinom res ni bilo dovolj, da bi se spočila. Tako kot vsi novinarji sem tudi sama med karanteno delala več kot ponavadi.
Iz revije ★★★ VKLOP/STOP ★★★
