Prireditve SNG Maribor so v Ljubljani zelo lepo sprejete, dokaz za to je bilo tudi lansko gostovanje ob 100-letnici v Cankarjevem domu. Verjetno ste tega zelo veseli?
Seveda. V Ljubljani smo na vseh prizoriščih, ki so v glavnem razprodana, ko pridemo, zelo lepo sprejeti, tako da smo ustvarili že nekakšno tradicijo. Pričakovanja so vedno velika. To je obojestransko doživetje in tudi tokrat smo s triptihom Falling Angels sredi Ljubljane doživeli poseben večer.
Je zelo drugače plesati zunaj kot v dvorani?
Odvisno, kje. Križanke imajo svoj čar. Kot prizorišče so čudovita lokacija. Kongresni trg je vendarle začasen oder, ampak do zdaj smo imeli zelo lepe izkušnje tudi tam – ambient za gledalce z gradom zadaj ustvarja posebno kuliso. Mislim, da se je predstava Falling Angels še posebno lepo vklopila vanj. Plesalcem zunanje prizorišče ne pomeni težave, če imajo streho nad glavo in ni ravno tornado, kot smo ga imeli nazadnje ob Labodjem jezeru, ko je tako močno deževalo – kdo bi lahko celo rekel, da je bilo dejansko labodje jezero, ampak ne za plesalce ter za gledalce, ki so bili popolnoma premočeni. Po vsakem dejanju sem prišel na oder in vprašal obiskovalce, ali bodo še vztrajali, in so bili za. Aplavz se sicer ni slišal, ker je težko ploskati, če imaš dežnik v rokah.
Koliko pa se vi kot gledalec udeležujete dogodkov zunaj SNG Maribor?
Največkrat druge predstave gledam v hišah, v katerih pripravljam kakšen nov projekt. Čas pa mi premalo dopušča, da se bi prav posebej vozil kam, ker sem zelo močno ujet v lastne projekte.
Kaj vas je nazadnje navdušilo?
Premiera Falling Angels, zadnja predstava pred pandemijo! Tako da je bila dejansko prva ponovitev v Ljubljani, česar sem zelo vesel, ker so bili odzivi že po prvem večeru fantastični. Prvi predstavi po pandemičnem obdobju smo nato imeli 19. in 20. junija, ko smo ob 15. obletnici premiere odigrali balet Radio in Juliet. Izvedli smo ga na velikem odru SNG pred 200 gledalci, kolikor jih lahko naša dvorana, ki ima skoraj 900 sedežev, sprejme z ukrepi. Vnovična združitev z občinstvom je bilo zelo čustvena. Tudi odziv je bil zelo močen – kot bi bila dvorana polna. Neka gospa mi je potem po predstavi, ko smo se družili, pokazala modrice na dlaneh: po mojem se je publika sama hotela slišati oziroma je hotela slišati isti močni zvok, ki smo ga več ali manj navajeni.
Se vam je sicer pri vašem delu kdaj zgodilo, da ste pomislili, da se ponavljate, da ste pokazali že vse, kar znate … ste imeli kdaj kreativno blokado?
Ja, to se je zgodilo pred kakšnimi 10, 11 leti, ko imaš občutek, da najdeš neko formo in potem se je oklepaš, se je držiš, saj ne bi rad izgubil vala, ki te je pripeljal do določenega trenutka. In seveda potem potrebuješ čas in izkušnje, da ugotoviš, da je območje ustvarjanja neskončno in da ni formul in pravil. Danes lahko trdim, da se ne ponavljam ne v gibalnem smislu ne koreografsko. Rad delam različne stvari, projekte, ki imajo bistveno drugačna izhodišča – od velikih literarnih tem do krajših baletov, ki imajo drug namen, drugo vrsto komunikacije, zaradi česar sem postavljen v različne odnose do lastnega dela, in to mi ustreza. To me ohranja radovednega in v končni fazi daje tudi apetit po ustvarjanju. Za vse projekte se veliko pripravljam. Rad si vzamem ta čas, to je nekakšno ustvarjanje pred ustvarjanjem v živo s plesalci. Takrat ugotoviš in moraš sprejeti, da se še tako prepričljive ideje rušijo, ko prideš v stik z mesom, potom, plesalcem, osebo. Rad prisluhnem temu trenutku in se poskusim sproti učiti novega obnašanja in novega dojemanja.
21. maja letos bi morala biti v Bolšoj teatru premiera vašega celovečernega baleta Mojster in Margareta po motivih istoimenske literarne predloge Mihaila Bulgakova. Se že kaj ve, ali oziroma kdaj bo?
Mojster in Margareta vedno prinaša neko čudno stvar. Ko so snemali filme, ko so bile gledališke predstave, se je vedno dogajalo nekaj nenavadnega. In v Moskvi, kjer se dejansko dogaja roman, je to toliko bolj poudarjeno. V tem trenutku je predstava prestavljena na 18. november leta 2021. Sprašujem se, kako bi bilo, če bi se zgodilo predprejšnji mesec. Prepričan sem, da bo predstava prihodnje leto videti drugačna kljub enakemu okviru v sicer isti scenografiji, ki je že končana, in kostumih, ki so že napol narejeni. Je pa čuden občutek, ker sem bil že skoraj sredi projekta in potem te nekaj ustavi in ti reže krila. Z eno nogo sem bil na zadnjem letalu, ki je 17. marca zletelo z Brnika za Moskvo. Šele večer pred tem smo se z Bolšojem dokončno dogovorili, da ne pridem. V nadaljevanju smo videli, kaj se je zgodilo v Rusiji. Moskva je res katastrofa. Presenetljivo hitro sem se ločil od projekta, na katerega sem se pripravljal več kot pet let. Temu je pripomogla pristnost časa, ki ga je bilo nenadoma na pretek …
Vam je zaradi novega koronavirusa odpadlo oziroma se vam je prestavilo še kaj drugega?
Ja, dnevno kaj odpade ali se prestavi na pozneje. Edino, kar trdno stoji, je repertoar mariborskega baleta. Končali smo vse premiere v tej sezoni. Jeseni načrtujemo premiero Carmine Burane, velik gledališki spektakel, ki bo združil vso moč opere in baleta. V Nürnbergu bi morala biti konec aprila premiera Handmana, ki je del triptiha Falling Angels, v jesenskem času bi moral v Dortmundu izvesti baleta Petruška in Posvetitev pomladi, v Leipzigu bi moral delati Fausta – projekt, ki sem ga delal v Zürichu pred dvema letoma – Peer Gynt, ki bi ga moral delati v Zürichu, pa se je prestavil za dve leti, se pravi na leto 2022. Sem pa doma in ta izkušnja postaja iz dneva v dan dragocenejša.
Je zelo drugače delati v takšnih slovečih teatrih kot doma?
Nikoli ne primerjam. Ko sem v nekem kraju, sem popolnoma osredotočen nanj, na njihove plesalce in na predstavo, ki jo ustvarjam. Nekdo, ki je pred dvema letoma gledal mojo prvo premiero v Bolšoju Petruška, mi je dejal, da baletniki sploh niso videti, kot da so iz Bolšoja, ampak kot da so iz Maribora. Zakaj? Ker so gledali moje delo. Niso gledali Labodjega jezera z Bolšoj teatrom, v čemer so med najboljšimi na svetu. Kot umentnik ostajam zvest samemu sebi in moj svet najde začasen dom v drugem svetu. Seveda pa ne morem zanikati, da sem se, ko sem prvič gledal stavbo Bolšoja od zunaj, usedel na klopco, da bi ujel sapo in pogum. Tudi ko prideš notri in vidiš ta veličastni oder, čutiš prisotnost tradicije in ta ti narekuje neko drugo obnašanje. Ampak čim začnem s plesalci, pa so lahko tudi svetovne zvezde, se prvi vtis porazgubi in se navadiš novega delovnega mesta. Po toliko letih dela se hitro navadim na katerikoli oder in to prinese prednost. V dialogu s plesalci sem zelo odprt in iskren – to je del moje narave – in lahko rečem, da se imam povsod zelo lepo in sem zelo hvaležen, da lahko doživljam toliko različnih ustanov, mest in ljudi. Je pa obratno. Ko pridem nazaj domov, imam večjo tremo pred našimi plesalci, ker so pričakovanja vedno večja.
Vaši stalni sodelavci so kostumograf Leo Kulaš, scenograf Marko Japelj in skladatelj Milko Lazar. Kako to, da vztrajate z njimi? Se vam ne zdi, da bi z novimi obrazi prišle tudi nove ideje?
Ja, lahko bi kdo rekel, da se oklepam, da me je strah preizkusiti druge energije in drugačne vizije. A ne gre za to. Mi smo po toliko letih sodelovanja tako odprti, objektivni, kritični in direktni, da to prihrani veliko časa pri odločitvah. Ker smo ves čas skupaj, se lahko ob delu pri eni predstavi že pogovarjamo o naslednji, kar je ob dandanašnjem hitrem tempu še kako pomembno. Pa tudi poskušamo se presenetiti. Prav z velikim zanimanjem pričakujem, kaj bodo pri naslednji stvari rekli Milko, Marko in Leo. V tem času smo postali tudi zelo dobri prijatelji.
Kaj pa si lahko gledalci obetajo od nove baletne sezone v SNG Maribor?
To, kar sem že omenil: Carmino Burano. To je predstava, ki smo jo delali, sicer ne z Milkom, ampak s Carlom Orffom (smeh) lani v Montrealu za Les Grands Ballets Canadiens. Odziv je bil izjemen. Gre za naslov, ki pa sem se mu dolgo časa upiral. Carmina Burana se mi je zdela preveč zaključena in kompletna glasba, mislil sem, da v njej ni preveč prostora za moje interpretacije, ampak se je to izkazalo za napačno mišljenje. Direktor v Montrealu je toliko let vztrajal, da sem na koncu privolil. Danes mi ni žal. Pogosto se stvari, ki se jim zelo upiram, na koncu izkažejo za neizogibne in potrebne.
Kaj pa dopust?
Še do pred kratkim sem bil stalno na poti in tega ne pogrešam. Mogoče nam bo to poletje uspelo skočiti na Hrvaško in malo v Romunijo, čeprav razmere niso preveč naklonjene. Karkoli bo, si želim, da dragoceni čas, v katerega smo se ujeli, čim bolj pristno doživljam s svojo družino in prijatelji. Hkrati si želim ohranjati nekaj pristnosti tega nenavadnega časa tudi za takrat, ko ga bo konec.
FALLING ANGELS, BALETNI TRIPTIH
Balet SNG Maribor
Koreografi: Alexander Ekman: Left Right Left Right, Edward Clug: Handman in Jiři Kylián: Falling Angels
Vse tri koreografije, zasnovane v zvrsti sodobnega baleta, so na zunaj igrive, vendar je notranji mehanizem, ki jih poganja, prefinjen in skorajda vojaško natančen. Izziv, s katerim se plesalci spoprijemajo pri izvedbi teh virtuoznih koreografij, dosega dih jemajoče sinhrono sodelovanje, ki ustvarja občutek lahkotne in privlačne igre. Vse tri koreografske stvaritve, ki so nastale v različnih obdobjih, so bile izvirno ustvarjene za Nizozemsko plesno gledališče (NDT). Eden izmed najzanimivejših koreografov svoje generacije, Šved Alexander Ekman, se v svojih stvaritvah posveča vprašanjem bivanjskih simptomov današnjega človeka in tako je Left Right Left Right unikatna študija človeškega gibanja, prežeta s prefinjeno ironijo. Podoben vtis ustvarja Handman Edwarda Cluga, koreografija, ki mu je s humorno inovativnostjo in podrobno prečiščenostjo celotne gibalne konstelacije prinesla nominacijo za prestižno nagrado benois de la danse v letu 2017. Jiři Kylián je v Falling Angels uporabil minimalistično glasbo Steva Reicha, ki jo je ta ustvaril po lastnih vtisih ritualne glasbe iz Gane.
