Kaj počnete v samoizolaciji?
Uživam z družino. Hodimo na sprehode po manj obljudenih poteh v gozdu, seveda na varni in odgovorni razdalji, kuhamo, se igramo sto in eno igro, pojemo, plešemo, skratka vse stvari, ki jih lahko zdaj nadoknadimo, ko imamo čas le zase.
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
V resnici sem bil že tako utrujen, da mi ta mir za zdaj prav ustreza, če sem iskren. Je pa res, da kot igralec nikoli zares ne spustim nedokončane vloge iz glave, vsaj iz malih možganov ne, zato Kristjan ves ta čas potuje z mano, le rahlo v ozadju. Se bom pa z največjim veseljem vrnil na snemanje, da spet kakšno ušpičimo. Takoj, ko pridem nazaj v Vipavo, bom šel na sladoled brez sladkorja k Marjanci.
Kaj počnete v samoizolaciji?
V samoizolaciji se skušam umiriti, prebrati čim več knjig in ohraniti vero v človeka. Pomaga mi, če se oddaljim od poplave informacij.
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
Pogrešam kavo z avtomata, Majino petje ob koncu snemalnega dne, Jakove cedevite, ekipo in napade smeha med prizori.
Kaj počnete v samoizolaciji?
Poskušam ostati v kondiciji, zato vsako jutro telovadim, hodim na sprehode v gozd, berem knjige, gledam filme in serije ter pišem svojo magistrsko nalogo.
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
Po enem letu vsakodnevnega snemanja pogrešam celotno ekipo, s katero smo se odlično ujeli in dobro delali. Upam, da se čim prej spet vidimo, in mislim, da bomo pokali od ustvarjanosti.
Kaj počnete v samoizolaciji?
Ne glede na vse, dnevi v karanteni minevajo zelo hitro, prehitro! Zdaj smo že v petem tednu, in če bi bila na morju ali potovanju, bi se v tem času že vrnila domov, polna nepozabnih vtisov, napolnjena z energijo in vsa prerojena. Med tem časom osamitve delam na besedilu za našo predstavo Škofjeloški pasijon, katere premiero bi morali imeti 27. marca na odprtju jubilejnega 50. Tedna slovenske drame, a smo z vajami morali končati dva tedna pred tem. Zdaj razmišljam o monologih iz starih predstav, ki bi bili primerni za snemanje s telefonom in podajanjem prek spleta. Veliko časa mi vzamejo tudi pogovori po telefonu in komunikacija prek spleta. Ves čas spremljam stanje o koronavirusu doma in po svetu. Sicer pa veliko gospodinjim, kuham, hodim v trgovino za svojo družino in za starše ter seveda pomagam še komu drugemu, ki potrebuje pomoč. Predvsem pa neskončno veliko hodim v naravi in iščem neobljudene kotičke v naši občini. Hoja v neskončnost me pomirja, saj sem sicer te dni v sebi precej nemirna, kar je tudi vzrok, da se zelo težko spravim k branju neštetih knjig, ki me čakajo. Za branje potrebujem notranji mir, ki ga trenutno ne najdem! Vse bo še dobro, si ponavljam in želim vsem nam!
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
Glede na to, da sem jaz večino »flashbackov« posnela na začetku snemanja, ne morem reči, da pogrešam tempo snemanja. Pogrešam pa na splošno vso ekipo. Glede na naravo moje vloge (Magda Furlan) sem jih pri tem snemanju že tako malo videla, ampak vsakič, ko se srečamo, je lepo in smo se veseli! Zdaj bolj pogrešam svojo gledališko družino v Prešernovem gledališču, ki po vrnitvi zaradi odhoda našega dragega Petra ne bo nikoli več takšna, kot je bila! Smo se pa zelo povezali na spletu, kjer se hrabrimo in delamo načrte za naprej, čeprav se zavedamo, da za zdaj vsako načrtovanje stoji na zelo majavih tleh.
Kaj počnete v samoizolaciji?
Sem doma in nudim počitek telesu. Duša in misli pa mi neprestano begajo, od ene misli in ideje do druge, pa od lokacije do lokacije, ki jih jasno vidim v glavi. Ustvarjam nove ideje, nove like, nove knjigice za otroke, nove energije … Sem pasivno aktiven. Je pa res, da si iz vsega srca želim, da ta koronakriza izzveni in se naša življenja vrnejo v ustaljene tirnice, čeprav naša življenja nikoli več ne bodo enaka, kot so bila pred to pandemijo. Zorimo, kar je prav. Pa zdravi ostanite.
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
Kaj najbolj pogrešam s snemanj, je dokaj lahko odgovoriti. Pogrešam snemanje, pogrešam druženje, pogrešam delo in pogrešam skupinsko energijo, dobro voljo. Koga pogrešam, pa je že malo težje. Sem namreč človek, ki ima rad vse ljudi, zato imam na to vprašanje več odgovorov. Torej: pogrešam svojo filmsko družino, to sta Anuša in Helena, pogrešam punce iz maske (ki je moj najljubši oddelek), pogrešam punce iz oddelka kostumografije (ki je moj najljubši oddelek), pogrešam vrhunsko pozitivo snemalcev (ki so moj najljubši oddelek), pogrešam stoično molčečnost tonskega oddelka (ki je, a sem to že omenil, moj najljubši oddelek), pogrešam krasne ljudi iz produkcije (ki so, seveda, moj najljubši oddelek). Pa pogrešam Saško, Jaka, Tedija, pa vse špilavke in špilavce … Skratka, pogrešam Najine mostove.
Kaj počnete v samoizolaciji?
To, kar večina, ki je obsojena na osamo: pospravljam, berem, vrtnarim, kuham. Upam, da mi ne bo tehtnica, ko bo tega konec, rekla: Eden po eden, prosim! Skratka, poskušam ostati pozitivno negativna, kar ni lahko.
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
Najbolj pogrešam naša srečevanja in druženja ob najbolj nemogočih urah dneva, včasih celo skupna prebujanja v maski in garderobi! Takrat smo utrujeni, neprespani, zoprni, včasih celo razigrani. Za kamerami smo povsem navadni in nezanimivi in take nas imam najrajši. Taki mi manjkamo, manjka mi to življenje na snemanju.
Jutra ponavadi posvetim vdrževanju fizične kondicije. Sledijo vaje za govor in izgovorjavo. Tudi petju namenim veliko časa. Ponavljam in učim se nova besedila. Iz svoje knjižnice vzamem knjigo, ki mi tisti trenutek pade v oči. Tudi strokovna literatura je med njimi. Ker med sezono večinoma nimam časa, si zdaj končno lahko ogledam predstave svojega gledališča in druge odmevne predstave. Sicer od doma in ne v živo, a vseeno. Drugače pa počnem stvari, ki sem jim prej namenil premalo časa. Poleg gledališča je moja strast glasba, zato veliko premišljujem o svoji zasedbi Viperstone. Če bi življenje potekalo normalno, bi bili zdaj v studiu in snemali novo ploščo. Mogoče pa je to znak, da je treba še enkrat preposlušati vse pesmi in jih še malo izboljšati. Zdaj večkrat v roke vzamem kitaro, ker mi v glavi odzvanja melodija in jo poskušam zaigrati. Imam pa še eno strast, in sicer kuhanje. Brskam po spletu, iščem nove recepte, stopim za štedilnik in ustvarjam. Včasih recepta ne potrebujem in kuham po navdihu. Potem se počutim kot v MasterChefu, saj ne kuham le zase, ampak tudi za svojo punco, ki iskreno oceni mojo jed. Če povzamem, kar sem že večkrat povedal: vsaka stvar se zgodi z razlogom. Mislim, da je bil skrajni čas, da se ustavim, zadiham, pospremim svoje možgane na pašo in na prvo mesto postavim sebe.
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
Pogrešam vse, ki stojijo pred in za kamero. Za to, da snemalni dan poteka nemoteno, skrbi ogromno ljudi. Veliko časa preživimo skupaj, z nekaterimi se vzpostavi močnejša vez, z nekaterimi šibkejša. Ampak vsak posameznik je name naredil poseben vtis. Ekipa Najinih mostov je na neki način moja družina, ki jo nadvse spoštujem in pogrešam. Komaj čakam, da se bom lahko spet zbudil ob petih zjutraj in z njimi preživel dan.
Kaj počnete v samoizolaciji?
Najprej sem veliko spala. Potem veliko jedla. Zdaj pa poskušam izkoristiti vsako minuto v naravi.
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
Najbolj pogrešam našo tajnico režije Saško.
Kaj počnete v samoizolaciji?
Pri meni je tako: odkar sem v samoizolaciji, se počutim, kot to opisujejo ljudje, ko odidejo v pokoj – časa nimam popolnoma nič! Ves čas je neka »akcija«, kar je ob zelo živi petletnici precej razumljivo. Tako sva si morala z Natalijo organizirati urnik, da se lahko oba posvetiva tudi svojim obveznim in malo manj obveznim rečem. Jaz imam vsak dan vaje s kolegi prek videokonference in nismo ustavili projekta, ki smo ga začeli pripravljati, tik preden smo morali ostati doma. To je Rumena luna v režiji Primoža Ekarta, ki bo na sporedu v mojem matičnem gledališču LGL, ko bo priložnost. Mislim, da bomo naredili odlično predstavo, ki bo namenjena mladostnikom, najstnikom in njihovim staršem. Pridružil sem se prostovoljcem Mestne občine Ljubljana, ki po telefonu kličemo starejše, ki nimajo veliko družbe v teh dneh, da jim krajšamo čas. Z zaskrbljenostjo sledim in berem o odlokih in zakonih naše vlade, ki se mi zdijo v veliki večini presplošni in premalo človeški, saj ne zajemajo in ne upoštevajo vseh življenjskih razmer. Tako vidim, da so precej v nasprotju s tem, kar so obljubljali v prvih dneh epidemije. Tu izražam predvsem skrb za kolege, ki delujejo na kulturnem področju, in če se ne bo bolj skrbno pristopilo k reševanju položaja, tudi tako, da se upošteva predloge, ki so jih kolegi z različnih področij kulture pripravili, se bojim, da po koncu epidemije ne bo več tega, kar naj bi kultura bila. Raznovrstna in za vse.
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
S snemanj predvsem, zelo klišejsko, pogrešam ljudi. Ljudi, s katerimi sem se na snemanjih vsak dan srečeval in delal, ustvarjal serijo za gledalce. Seveda pogrešam akcijo, svoj lik Roberta Furlana, to tele brez manir, ki sem ga ustvaril v svoji domišljiji in ga potem prelil na filmski trak. Pogrešam ga, da vidim, kako se bo še bolj neumno in nezrelo odzval ter se zapletel v mrežo spletk svojega manipulativnega očeta.
Kaj počnete v samoizolaciji?
Poskušam se čim bolj zaposliti, da ne razmišljam o negativnih stvareh. Pri tem mi zelo pomaga moj sin, saj je z dvoletniki ogromno dela. Prav tako gledam razne serije in filme, berem knjige. To, kar po mojem mnenju te dni počne večina ljudi. Začela sem spet telovaditi, da vzdržujem kondicijo.
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
Težko rečem, koga s snemanja najbolj pogrešam, ker sem se z vsemi res dobro razumela in mi vsi manjkajo. Zelo pogrešam že samo Vipavo in snemanje na prizorišču. Moram pa povedati, da zdaj pogrešam celo stvari, ki so mi bile prej zoprne, kot je na primer prihajanje na snemanje ob 5.30.
Kaj počnete v samoizolaciji?
Srečo imam, da živim z družino na podeželju. Na posestvu je v teh dneh ogromno dela. Planinsko polje omogoča dolge sprehode, kamor se s Tejo odpraviva zelo pogosto. S sinom Maticem, ki je za čas izolacije prišel domov, kot mentor in študent pripravljava njegov magistrski nastop. S študenti delamo na daljavo. Z Gledališčem Koper smo po Zoom aplikaciji v živo izvedli predstavo Norčije v spalnicah (dostopna je na njihovem YouTubu), pripravljamo bralno izvedbo Cankarjevega Za narodov blagor, nadaljevali bomo z drugimi Cankarjevimi igrami, posnel bom nekaj svojih interpretacij poezije za družbena omrežja ... Dela ne zmanjka. Vsem nam želim, da ostanemo zdravi in se čim prej objamemo!
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
Snemanje serije Najini mostovi poteka v normalnih okoliščinah zelo intenzivno, tako rekoč iz dneva v dan, od zore do mraka. Nenadna prekinitev je bila šok za dušo in telo. Zdaj spoznavamo, kako ustvarjanje poveže vse sodelavce v ekipo, ki stremi k enemu in istemu cilju: iskreno in dobro narejeni seriji. Ta skupni duh zdaj pogrešam.
Kaj počnete v samoizolaciji?
Kuham, kuham in kuham. Malo se šalim, res pa je, da imam zdaj veliko več časa za pripravo kakšnih posebnih jedi, v čemer uživam. Prek Skypa, elektronskih sporočil in podobno pripravljam nove projekte, ki bodo na premiero počakali do jeseni. Na svojem Facebooku in Instagramu sem začela objavljati zapise o preprostih alternativnih načinih zdravljenja, po katerih sem posegla sama, ko so mi diagnosticirali raka na dojki. Odkar sem v šovu Zvezde plešejo javno spregovorila o bolezni in svojem malce nevsakdanjem zdravljenju, so me ljudje zasuli z vprašanji. V tem času, ko so obiski pri zdravnikih oteženi, pa še posebno. Upam, da bom s svojimi zapisi komu vsaj malo pripomogla k dobremu počutju.
Kaj oziroma koga najbolj pogrešate s snemanj?
Pogrešam celo ekipo, ker so vsi takšni pozitivci in dobrovoljci. Čeprav sem bila na snemanju mnogokrat že ob 5. uri zjutraj, sem zaradi sodelavcev s snemanja vedno odšla nasmejana in odlično razpoložena. Veselim se nadaljnjega snemanja.
