V tem času so ustvarjalci nanizali že skoraj 400 delov, v katerih so gledalce poljudno, sproščeno in duhovito seznanili z dosežki slovenskih znanstvenikov, znanstvenim dogajanjem na svetovni ravni in aktualnimi dogodki ter odgovorili na vprašanja, ki se nam porajajo v vsakdanjem življenju. Ob tem jubileju smo se pogovarjali s prvim obrazom naše edine TV-oddaje o naravoslovni znanosti Renato Dacinger, ki, poleg tega, da jo vodi, to tudi ureja, izbira goste in teme ter pripravlja scenarije.
6. aprila je oddaja Ugriznimo znanost praznovala že 10 let. Boste ta mejnik kako zaznamovali?
Želeli smo narediti štiri tematske oddaje o temah, ki so se v desetih letih najbolj spremenile oziroma razvijale: o raziskovanju vesolja, raziskovanju matičnih celic, uporabi umetne inteligence in iskanju energije prihodnosti. Primerjali bomo znanje in vedenje izpred desetih let in današnje. V prvi oddaji sem vprašala prof. Zwittra, ali nismo dosegli že kritične meje števila satelitov, ki krožijo okoli Zemlje. In takrat jih je bilo 800! Danes jih je več tisoč, pa še več kot 12 tisoč jih načrtujejo za izstrelitev! Koronavirus nas je trenutno zaustavil, ampak upam, da bomo te oddaje kmalu pripravili. Veselim se jih! Mislim, da bodo tudi zabavne.
Kako sicer iščete in izbirate teme, ki jih obdelujete v oddajah?
Zdi se mi, da me to vprašajo, ker mislijo, da je teme težko najti. Pa jih ni! Meni se prej zdi, da se ponujajo kar same. Tudi v vsakdanjih pogovorih in razmišljanjih naletimo na vprašanje, na katero ne znamo odgovoriti. Ali bi lahko ribe, ki živijo v morju, živele v jezeru, smo pred kratkim govorili doma. In to je že lahko tema za oddajo! Moja sodelavka Anja Čuček je to oddajo naredila že pred leti, zato smo lahko odgovor poiskali v njej. Pa seveda si ogledamo strokovne revije, članke, druge medije, ki pišejo o znanosti. Velikokrat nam teme predlagajo tudi naši znanstveniki in inštituti. To nam je tudi priznanje, da delamo dobro, da si želijo znanstveniki v našo oddajo. Pred kratkim je bil dr. Janko Skok s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru zelo vesel, ker je bil v naši oddaji, in dejal je, da je za znanstvenike povabilo v oddajo Ugriznimo znanost enako kot za glasbenike v oddajo Izštekani. Mislim, da je sicer zelo pretiraval, a smo bili pohvale zelo veseli.
Pazite pri tem tudi to, da krmarite med različnimi znanstvenimi vejami?
Pazimo. Je pa res, da družboslovnih tem ne obravnavamo pogosto.
Kako pridobivate podatke za temo?
Tudi pri tem so poti različne. Povsod! Potem pa sledi preverjanje pri zanesljivih virih.
Ste se kdaj lotili kakšne teme, pa ste jo potem opustili?
Ja, tudi take teme imamo. Na čakanju pa se znajdejo, ker so težko predstavljive na televiziji ali ker ne najdemo sogovornika pri nas.
Kako dolgo pripravljate eno oddajo? Kaj vam vzame največ časa?
Glede na to, da imamo tedensko oddajo, nam vsem, ki jo pripravljamo, to vzame neto največ en teden, ki pa je raztegnjen čez več tednov. Včasih nam vzameta veliko časa priprava scenarija in iskanje sogovornikov, včasih kaj drugega, zelo različno. Vsaka oddaja je res zgodba zase.
Ste se kdaj bali, da bi – ker ste družboslovka – pred znanstveniki s svojimi vprašanji delovali neumno? Ste imeli kdaj občutek, da vas kdo zaradi tega podcenjuje?
Seveda, kdaj tudi verjetno sem! Ta strah je bil prisoten še posebej na začetku, pred 19 leti – prav pogledala sem! – ko sem začela s sodelavcema Andražem Poeschlom in Tonijem Tovornikom pripravljati mesečno oddajo o znanosti Zenit. Takrat so mi tudi očitali, da ne morem poročati o znanosti, ker nisem znanstvenica. In mladost so mi očitali! Ampak v tem času se je veliko spremenilo.
Pa znanstveniki – znajo povedati stvari na poljuden način – ali jih morate na to posebno opozarjati in zaradi tega ponavljati snemanja?
Eni znajo, drugi malo manj, vendar vedno bolj. Seveda kdaj tudi ponovimo snemanje kakšnega odgovora, velikokrat tudi zaradi naše – moje napake.
Vas je sicer od nekdaj zanimala znanost?
Bolj ko razmišljam, bolj bi lahko pritrdila. Že v osnovni šoli sem imela rada kemijo in si želela več poskusov. V nedogled sem ponavljala poskus, pri katerem nasičiš raztopino in potem daš v njo vrvico, da se snov potem izloči iz nje. Danes bom spet poskusila!
Kaj se vam je kot otroku zdelo najbolj fascinantno?
Vse! Vse, česar nisem razumela, in vse, kar sem se naučila.
Kaj pa se vam zdi zdaj?
Vse! Od tega, kako že razumemo delovanje našega telesa na ravni celic, do tega, kako oddaljene zvezde in planete lahko raziskujemo v vesolju. In tudi to, kako določenih stvari še vedno ne razumemo.
Vas je kdaj tudi strah znanstvenih odkritij?
Največkrat me zelo navdušijo. Strahu se zavem v trenutkih, kot je ta, ko me vi spomnite, da pri vseh stvareh obstajajo tveganja.
Kako to, da se glede na vaše navdušenje nad znanostjo niste odločili za naravoslovje?
Bila sem prepričana, da nisem dovolj pametna. In poklic novinarke sem si predstavljala romantično. Danes mi je kdaj žal, da res nisem študirala česa drugega, saj bi imela tisto znanje, ki ga pri svojem delu na trenutke pogrešam. Ampak vedno bi bilo nekaj, kar bi manjkalo, tako da prav hudo svoje izbire spet ne obžalujem.
Se vam zdi, da v šolah otroke dovolj navdušujejo za znanost? Kako je z vašima otrokoma? Imata rada znanost?
Težko govorim na splošno. Ko gledam svoja otroka, se mi zdi, da sta radovedna in navdušena nad znanostjo. Zagotovo ju navdušujejo tudi v šoli. Nekaj pa morda dobita tudi doma. Ko sta bila majhna, sem jima brala knjige. Sin si je velikokrat namesto pravljice zaželel, da sem mu brala iz neke vrste enciklopedije vozil. Tam so bili sami podatki o motorju, hitrosti, obratih, pospešku posameznega vozila. Nikakor nisem razumela, zakaj mu je to zabavno in kako to, da ga ne dolgočasi. Še jaz nisem razumela vsega. Ampak on je užival. Hčerka pa je velikokrat želela, da berem iz knjige o našem telesu, kako delujejo pljuča. Ne vem, ali je to zanimanje za znanost. Morda je!
Doma tudi kaj eksperimentirate?
Ne prav veliko. Včasih. Največkrat tisto, kar delajo v šoli. Ali pa jima pokažem kaj zanimivega.
Sta ponosna, da je njuna mama na televiziji?
Včasih se jima je zdel ta poklic popolnoma nezanimiv. Stevardesa, pilot, policist na konju, to so bili njuni junaki. Danes se jima zdi že vsaj zanimiv.
Gledate skupaj oddajo?
Ne velikokrat. Jaz jo do takrat vidim že tolikokrat, da si jo raje spet pogledam čez nekaj časa. Kdaj jo gledajo skupaj z možem, včasih pa kar pozabimo nanjo. Bolj zveste gledalke so moja mama in sestra in moževa mama.
Kakšna je sicer struktura gledalcev?
Različna. Na družbenih omrežjih nas spremljajo mlajši, na televiziji nas gledajo malo starejši. Ampak jaz pravim, da nas gledajo tisti, ki imajo radi znanost. To je njihova skupna lastnost.
Lani ste na svetovni konferenci znanstvenih novinarjev dobili nagrado britanskih znanstvenih piscev (ABSW) znanstvena novinarka leta v kategoriji TV/video. Kaj vam to pomeni?
Bila sem zelo zelo zelo vesela. Pa še nekaj zelojev bi lahko napisala. To je potrditev tega, da dobro delaš, in predvsem zalet za naprej. Seveda pa moram takoj povedati, da sam s še tako dobrim zaletom in tudi vetrom v hrbet ne moreš nič. In zato se moram zahvaliti super sodelavcem, scenaristkam in novinarkam Anji Čuček, Nataši Ivanuš Čuček in Nataši Gaši, pa grafiku Blažu Zajcu, tajnici režije Tatjani Naglič, glasbenemu oblikovalcu Blažu Šivicu in producentu oddaje Bojanu Dovečeru. To je le ožja ekipa, potem pa so tu še režiserji, snemalci, montažerji … Vsak prispeva k temu, kar se na koncu vidi na televizijskem ekranu. In to je bila nagrada za nas vse.
Glede na poplavo, pogosto nasprotujočih se, informacij o neki stvari – trenutno je seveda najbolj 'aktualen' novi koronavirus – in njihovo kroženje po medmrežju in družbenih omrežjih, kako naj ljudje vedo, katera je kredibilna in katera ne? Kam naj pogledajo, kateremu viru lahko zaupajo?
Najprej na TV Slovenijo, Radio Slovenija in MMC! Misllim, da s kolegi odlično opravljamo svoje delo in podajamo verodostojne informacije. Med koronavirusom pa NIJZ in WHO za začetek, potem pa različni inštituti. Res je, ni lahko, saj je splet neskončen vir informacij, vendar je mogoče.
