Glasbene izkušnje je nabiral v manj znanih srednješolskih skupinah, kjer je deloval kot besedilopisec, pevec in vodja. Ko je v Mariboru organiziral koncert hrvaške skupine Psihomodo pop, pa je – potem ko je po koncu koncerta na prigovarjanje občinstva stopil v čevlje Davorja Gobca in z zasedbo zapel Frido – k njemu pristopil njihov takratni menedžer za Slovenijo in ga vprašal, ali bi pel v skupini Lačni Franz. Seveda je ponudbo zgrabil z obema rokama. Takrat se je zanj začela mala šola rock 'n' rolla. S skupino je posnel celo album V peni sprememb. Pozneje je z zasedbo Starlight Express posnel še nekaj avtorskih pesmi in priredb. Po nekajletnem glasbenem premoru je zbral vse svoje glasbene izkušnje in znanje, napisal deset avtorskih besedil ter jih s pomočjo prijatelja, enega največjih in najplodovitejših glasbenikov v Sloveniji Jadrana Ogrina, lani oktobra »zapakiral« v svoj prvi album z naslovom Potovanje.
Kako opisali vaš prevenec?
Album Potovanje sem jaz. To je moja osebna izkaznica, moja življenjska zgodba. Odkar pomnim, sem v glasbi. V srednješolskem obdobju sem bil pevec v manj in bolj znanih skupinah. Leta 2000 sem zamenjal Zorana Predina pri Lačnem Franzu, ko je ta odšel v Ljubljano. Seveda to ni bilo lahko, je bila pa zame velika čast. Leta 2001 smo izdali celo ploščo z naslovom V peni sprememb. Ampak ker je Lačni Franz brez Zorana kot zaseka brez čebule ali kot pršut brez kraške burje, smo potem to zgodbo kmalu končali. Zame je bila to ena šola rock 'n' rolla. Tam sem si nabral vse potrebne izkušnje in znanje. Vmes sem počel marsikaj. Delal sem v livarni, bil sem vratar, receptor, vse mogoče … Sem pa vedno pogrešal glasbo. Ta album je bil ves čas v meni. Potem pa je prišel trenutek, ko sem se odločil, da to moram narediti – in zdaj imam pri rosnih 42 letih prvi album. Gre za ljubezenski album. Napisal sem ga svoji bodoči ženi, so pa po mojem mnenju pesmi za vsakega.
Kako zelo je bodoča žena ponosna na to, da ima svoj album?
Je ponosna, ampak ona je iz drugega sveta; mislim, da niti ne ve, kaj to zares pomeni.
Opisujete se kot nepoboljšljiv romantik. Kaj je bila najbolj romantična stvar, ki ste jo naredili za svojo srčno izbranko?
Poleg tega, da sem ji napisal album? (smeh) Pravijo, da sem romantik po poklicu. Verjetno zato tudi pišem pesmi. Romantika ima svoje prednosti in hkrati slabosti, ker če si romatnik, se vedno daješ v celoti, in ko gre kaj narobe, nimaš tiste rešilne bilke, za katero bi se prijel. Je pa vseeno fajn, ker ko je lepo, se imaš dosti lepše kot vsi drugi. Romantičnih dejanj je bilo kar nekaj. Najbolj romantična je bila najverjetneje ta, ko sva se z mojo zdajšnjo partnerico dobivala še »na črno«. Takrat je delala v bolnišnici Novo mesto. Odločil sem se, da jo bom presenetil in jo v spodnjem perilu pričakal v zdravniški sobi. Nekdo je potrkal na vrata. Mislil sem, da je ona, in sem veselo odprl, a je bila neka mlada praktikantka specializantka, tako da ni bilo ravno romantično. (smeh) Nisem vedel, komu je bolj nerodno, meni ali njej. Po mojem sva se gledala kakšnih 20 sekund – meni se je sicer zdela cela večnost –, potem pa sem jo vprašal: »Iščete dr. Leo?« Pokimala je, jaz pa sem ji rekel: »No, ni je tukaj.« Obrnila se je in šla. (smeh) Potem sem se oblekel, moja Lea pa je prišla šele čez dve uri, tako da mi je pokvarila »finto«.
Naslov albuma je Potovanje. Radi potujete?
Pravzaprav to ni mišljeno zgolj kot potovanje iz kraja v kraj, ampak tudi kot potovanje skozi življenje. Sicer pa rad potujem. Potujem manj, kot bi si želel, ker mi čas – in seveda včasih niti denar – tega ne dopušča. Bil sem že marsikje po svetu. Moje mnenje je, da se ljudje v osnovi ločimo na dva tipa: potovalce in tekmovalce. Tekmovalci so tisti, ki mislijo, da imajo zmeraj prav, potovalci pa smo tisti, ki nam je za to bolj ali manj vseeno. Se mi pa zdi, da smo potovalci veliko srečnejši. (smeh)
Album ste predstavili v Izoli, Mariboru in Ljubljani. V prestolnici bi moral nanjo priti tudi Janez Zmazek - Žan, a je žal dan prej umrl. Ste kaj razmišljali o odpovedi dogodka oziroma vam je bilo zaradi tega težko igrati?
Ker je bil Janez Zmazek - Žan moj dober prijatelj, s katerim sva odlično sodelovala in je bil tudi gost na mojem prvem koncertu v Izoli 19. oktobra lani tik pred izidom albuma, ki je izšel dva dni pozneje, sva se dogovorila, da bo moj gost tudi v Ljubljani. Čeprav bi to moral biti moj večer, posvečen albumu Potovanje, sem se potem odločil, da ta večer posvetim njemu, ker si to zasluži. Vse prevečkrat se tega, kako je življenje minljivo in kratko, zavemo šele takrat, ko nekoga ni več. Seveda mi je bilo na promocijskem koncertu hudo, je pa nanj prišla njegova družina in me prosila, ali bi pel na njegovem pogrebu. To je bilo najtežje – peti na Žanovem pogrebu. Mene je doletela ta čast, če lahko tako rečem, da sem pel ob grobu, ko so ga položili vanj. Ob spremljavi kitarista Luke Veharja (Don Mentony Band) in harmonikarja sem zapel njegovo pesem Sedem let. Bilo je lepo, »pogrebsko«. Sicer pa je bil tak rock 'n' roll pogreb, kakršnega bi si želel sam. Na žalost sem iz generacije, ki zdaj kar izgublja prijatelje. Pred kratkim smo pokopali bobnarja Lačnega Franza Andreja Pintariča, potem še Janeza …
Po čem vam bo Žan najbolj ostal v spominu?
Tistega, po čemer se ga bom najbolj spomnil, ne bom povedal. Žan je namreč živel rock 'n' roll v pravem pomenu besede. Spomnil se ga bom po njegovi iskrenosti, tudi po nonšalantnosti. Bil je veseljak in hkrati kolerik, in če to združiš z rock 'n' rollom, dobiš zelo posebnega človeka. Spomnil se ga bom po njegovi posebnosti.
Leta 2011 ste nastopili v šovu Slovenija ima talent, kjer ste dobili vzdevek slovenski Joe Cocker. Ste dobili tisto, po kar ste šli v šov?
Vzdevek Joe Cocker sem dobil že malo prej, ko sva s prijateljem, mojstrom pisanja in besede Rokom Vilčnikom, za enega od mobilnih operaterjev naredila oglas, ki se mu je reklo Svet je prečudovit. Takrat smo pesem You Are So Beautiful Joeja Cockerja naredili na Svet je prečudovit, in ker so potrebovali nekoga s takšnim glasom, so poklicali mene. Jaz sem to zapel, potem pa sem se za nekaj časa umaknil iz glasbe, vmes sem se tudi preselil, iz Maribora na Obalo. S prijatelji smo sedeli v neki gostilni, ko smo videli, da je avdicija. Ker smo že nekaj spili, so mi rekli, naj se prijavim – in smo šli naravnost tja. Zapel sem, bil sprejet, na prvi oddaji pa sem dobil trikrat da in stoječe ovacije. Takrat se me je zares prijel ta vzdevek. Da te primerjajo z Joejem Cockerjem, je seveda poklon, včasih pa tudi minus, saj se tega ne moreš znebiti. Še ko bi rad pel kot Boštjan Velkavrh, se zgodi, da te vsi primerjajo z Joejem Cockerjem. Tako to je. Z nastopom v oddaji Slovenija ima talent sicer nisem nič kaj pridobil. Več sem se naučil.
Kaj sledi? Nov album, nov umik s scene?
Če bo le mogoče, ne bo umika, ker se zdaj, po ne vem koliko letih, spet počutim živega. Čeprav vsi vemo, da za rock 'n' roll v Sloveniji ni ravno posluha, ampak če dovolj delaš, se da preživeti oziroma preživotariti. Ne da se obogateti, česar si niti ne želim. Če bi hotel denar, bi se šel učit harmoniko. Želim si čim več nastopati z zasedbo, da dobro predstavim ta album, hkrati pa že delam pesmi za novega.
Bo tudi ta ljubezenski?
Glede na to, da sem romantik, bi se težko povsem oddaljil od tega, ne bo pa le ljubezenski, ampak tudi vseživljenjski in družbenokritičen, saj sem tudi rocker in večni upornik. Drugi album bo v celoti posnet z zasedbo. Prvenec sva pravzaprav naredila sama z Jadranom Ogrinom. Prišel sem do njega in mu rekel, da bi imel album. Glasbo zanj sva ustvarila tako, da sem mu pel svoja besedila, on pa jih je uglasbil na kitaro. To je trajalo štiri mesece. Potem je poklical glasbenike, ki jih pozna, Zdenka Cotiča - Cota, Blaža Koreza, Grego Kozarja, Gabriela Ogrina in Morena Butinarja, in smo posneli album. Jadranu veliko dolgujem. Z mano je bil od prve note do konca, postala sva tudi velika prijatelja. Upam, da bo še dolgo zdrav, da še drugi album posnamem pri njem.
