Že 13 let pišete blog, vmes tudi prispevke in kolumne za druge medije. Bi rekli, da je to konjiček ali že kar vaša služba?
Zgolj konjiček zagotovo ni, ker je posledica pomembnega dela moje narave od otroštva. Pisanje v precej različnih slogih mi je šlo od nekdaj dobro. S časom sem postajala vedno bolj radovedna, včasih sem celo malo vohunila, brala, razmišljala, skladiščila razne podatke in jih povezovala v kontekste. V tem najdem še vedno največ smisla. Rada sem predvsem opazovalka in ne le igralka v življenju. Blog bi najverjetneje postal služba in bi ga razširila predvsem na področje kulture, če bi živela v državi z večjim trgom ali drugo možnostjo preživetja na takšen način.
Ste vsekakor med najbolj prepoznavnimi blogerji pri nas. Je to za vas uspeh oziroma na kaj ste pri svojem blogerskem delu najbolj ponosni?
Z blogom se mi je uspelo prebiti v ospredje kljub kršenju večine nenapisanih pravil za pridobivanje čim več bralcev. Čim večja količina kratkih in enostransko usmerjenih zapisov, ki so prilagojeni bralnim zmožnostim povprečja, je veljala za zapoved, ki se je pozneje dobro uveljavila v novinarstvu nasploh. Precej uspešno sem korakala proti vetru. Po potrebi sem objavljala daljše, zgoščene vsebine, ki so bile postavljene v širše kontekste. Predvsem zaradi sloga pisanja in neposrednosti se je ustvaril mit o moji »nezaslišani« ženski osebnosti. Ta moja »virtualna klovnesa« je poskrbela za dodatno promocijo mojih zapisov. Vredno je bilo brati tudi komentarje. Razni »troli« in »bullyji« so se med agumentiranimi dialogi počutili dovolj idiotsko, da so večinoma hitro izgubili voljo do besednega smetenja. Pritegnila sem z načinom in polemično komunikacijo, ki sta danes v javnosti že pod robom izumrtja. Temu primerno zanimivo je splošno stanje uma in duha. Plitko in dolgočasno.
Pravite, da so vas zaradi bloga dojemali kot feministko, ko še niti niste objavljali zapisov, ki bi bili povezani s feminizmom. Kakšen je sploh vaš pogled na feminizem?
Še pred desetimi leti so si ljudje v Sloveniji v nasprotju z antirasizmom in antinacionalizmom z neverjetno lahkoto privoščili feminizem uporabljati kot zmerljivko, ne da bi besedno od kogarkoli »fasali po gobcu«. Osebno sem bila pri mnogih dojeta za feministko le zato, ker sem se lotevala domnevno »neženskih« tematik, jih izražala na »neženski« način in se v primeru žaljivih napadov odzvala, kot se običajno odzove besen moški – udarila sem nazaj z vsemi topovi. Ravno blog mi je prek spopada z javno sfero odprl prve uvide v neverjetne razsežnosti patriarhalne ideologije z vplivom na vse režime, sisteme in področja družb. Feminizem je predvsem zavračanje patriarhalne ideologije, ki od zgodnje vzgoje naprej ni nerazumna in zatiralska le do žensk, ampak še bolj uničujoče udarja po moških. Oropa jih za razvoj sočutja, čutne ljubezni in notranjega smisla. Ker o feminizmu večina pri nas nima veliko pojma, saj šole predvidljivo zanemarjajo to področje, si ljudje feminizem prepogosto razlagajo le s pomočjo nekaj ideološko vsiljenih mitov in fraz.
Tudi politike se dotikate, vendar politično niste predvidljivi. Se vam zdi zaradi pisanja pomembno, da ste, kolikor je to mogoče, objektivni ali je to vaša drža tudi sicer?
Seveda je pomembno. Za prizadevanje k objektivnemu kritičnemu odnosu je potrebna zavestna odločitev, da se odprto poglabljaš v naravo nasprotujočih si pojavov in stališč. Osebne izkušnje in občutki niso dovolj za zadostno razumevanje česarkoli. Duševno lenobo pestuje tudi priljubljena laž, da je tako ali tako vse subjektivno, ker popolna objektivnost ne obstaja. Na takšen način postaja še vera v obstoj ploščate Zemlje vedno bolj sprejemljiva. Nič ni popolno, tudi objektivni kritični odnos ne, obstajajo pa izjemne razlike med učinkovitim prizadevanjem za popolnost in odsotnostjo truda v to smer. Moč argumentov šteje. Sicer nisem ravno konservativna oseba, ki veruje v zapovedi zaradi zapovedi, zato sem ideološko hitreje opredeljiva na levo stran. To pa nikakor ne pomeni, da potuhnjeno molčim, če neka stališča levičarjev spoznam za neustrezna ali stališča desničarjev za ustrezna, kar sicer velja za najbolj zaželeno škodljivo obnašanje v naši politično razklani deželi. Na osebni ravni pa se nikakor ne branim subjektivnih čustev in vtisov, vendar jih zaradi težnje k objektivnosti zagotovo lažje prepoznavam v svoji subjektivnosti.
Kako pomembni so blogi v današnjem medijskem svetu?
Velika razlika je v usodi blogov na večjem ali manjšem trgu posameznih držav, vplivata tudi politika in značaj družbe. Avtorje aktivističnih blogov po svetu so onemogočali, jih celo strpali v zapor, a beseda upora je prišla do ljudi. Blogi so predstavljali virtualno polje svobodnega izražanja in se izkazali za dovolj pomembne, da si je bilo treba izmisliti družbena omrežja, ki so pri ljudeh izkoristila duševno lenobo in samovšečnost. Pomembne vsebine se v množici zasebnih čvekov in fotografij hitro pogrezajo v pozabo. Facebook je med drugim povzročil upad pomena blogov. Potem se je pojavil še Twitter s korenito omejitvijo izražanja na skope »pamflete«, Instagram pa so le še zrežirane izmišljene podobe. Spletna sfera je postala bolj učinkovito usmerjana in nadzorovana.
Ko je Jonas začel, je gotovo imel v mislih, da se bo z blogi dalo tudi preživeti. Ampak vi niti danes od bloga nimate prihodkov. Kako to?
Marsikdo je takrat pričakoval, da se bo pri nas z blogi dogajalo podobno, kot se je v tujini. Najpriljubljenejši avtorji so lahko živeli od oglaševanja, najprodornejše so pokupili mediji. Slovenija ima premajhen trg, naši ugledni mediji pa so se do blogov obnašali kot do sovražne konkurence, udarno pljuvali po njih in pozneje oponašali skoraj vse najslabše pristope, kar so jih najbolj plehki virtualni lovci na klike vnesli v medijsko sfero.
Aktivni ste tudi na družbenih omrežjih. Je to nujno zaradi bloga ali imate pač radi nove spletne medije?
Aktivna sem le na Facebooku. Z osebnim profilom sem se vključila šele pred tremi leti, iz nujnosti. Prej sem ga uporabljala zgolj v okviru piarovskega dela. Družbena omrežja so postala nujna za oglaševanje vsega, seveda tudi bloga. Celo nujna za vzdrževanje komunikacije pri delu in zasebno. Prisilnega vključevanja v karkoli niti malo ne maram, imam pa rada komunikacijo, zato se lahko tudi na nekaterih družbenih omrežjih dobro znajdem.
Le redkokateri bloger je tako dobro pismen kot vi. Kaj menite o tem, da na spletu mladi berejo besedila, kjer jezik ni dober, kjer so slovnične napake?
Menim, da šolski sistem s pristopom pri obravnavi književnosti, izražanju skozi pisanje in govor ter spodbujanju kritičnega mišljenja še vedno stori zelo veliko, da mladim vse omenjeno priskuti. Rezultati so logični. Mlajši in starejši berejo, kar in kolikor zmorejo. Danes se celo med študenti primerjalne književnosti pojavljajo primeri, ki skoraj ne berejo. Želijo si predvsem pridobitve formalnega statusa intelektualca, kar pa prave vrednosti nima. Hlepenje po statusu in spoštovanju brez prave vrednosti je nasploh rak rana sodobnega časa na Zahodu.
Sami ste pogosto radikalni, ostri. Niste pa vulgarni. Kaj je za vas meja pri komunikaciji na spletu in kakšno je vaše mnenje glede nesramnosti, vulgarnosti …, ki jih na spletu mrgoli?
Včasih sem tudi vulgarna, če se lotim odziva na vulgarne pojave. Sem pa argumentirana in ne sprožam dialoga z banalnim žaljenjem na osebni ravni. Svobodo govora sicer visoko vrednotim. Menim, da se cenzura zelo hitro zlorabi predvsem za omejevanje izražanja tistih, ki imajo v nasprotju z zgolj objestnimi besednimi nasilneži marsikaj omembe vrednega za povedati. Celo literatura lahko postane prehitro ogrožena v svobodnem izrazu. Ključen problem zaznavam v poglabljanju poneumljanja in primitivizma družbe. Brez posebne pozornosti na splošno raven kulture in miselnost je nemogoče pričakovati, da bi se radikalni pravni vzvodi kazali v želenih posledicah. Hujskanje, pozivi k linču in blatenje z lažmi morajo biti zelo neohlapno opredeljeni kot sovražni govor, proti kateremu se bo ukrepalo, preostale simptome primitivizma pa je mogoče odpravljati predvsem s plemenitenjem družbenega značaja, uma in duha.
Delali ste kot piarovka, novinarka, v organizaciji kulturnih dogodkov, tudi pri Miši Molk, ko je bila varuhinja pravic gledalcev. Zanima vas torej raznovrstno delo, kajne?
Zanima me lahko marsikaj. Odvisno od okoliščin. Pripadam generaciji, ki se je osamosvajala na meglenem prehodu med nekdanjim in bodočim ekonomskim sistemom. Od iluzorno predstavljene kapitalistične prihodnosti smo si naivno obetali, da bomo živeli karierno bolj svobodno, pretočno in ustvarjalno od izčrpavajočega vegetiranja na enem in istem delovnem mestu 30 let in več. Kar se danes imenuje prekarstvo, samo po sebi za mojo generacijo ni predstavljalo nezaželene možnosti, le da se je v našem prostoru sredi globalne neoliberalne norosti izrodila v idealno izkoriščevalsko disfunkcionalnost.
