Dnevi so daljši in bolj sončni, zato lahko končamo z zimsko depresijo in se spravimo v boljše razpoloženje. Pri tem vam lahko pomaga nova uspešnica Rebeke Dremelj Zdravo, sreča, ki je polna optimizma. Rebeka je namreč prepričana, da smo na splošno preveč črnogledi.
Zdravo, sreča je naslov vaše nove skladbe. Ste sami želeli nekaj tako pozitivnega ali je pesem po naključju prišla do vas?
Želela sem optimistično, pozitivno usmerjeno pesem. Pesem, ki te spravi v dobro voljo, ki jo je tako lepo slišati že zjutraj za dobro jutro, da ti polepša cel dan. Zdravo, sreča!
Se vam zdi, da je okoli nas premalo optimizma?
Vsekakor ga je premalo. Seveda so tudi kakšni pozitivci, ampak na splošno je okoli nas premalo optimizma. Ljudje v vsaki stvari iščemo slabo, radi beremo članke s šokantnim naslovom ... Da se potem bolje počutimo – ali kaj? Ne razumem tega, vem pa, da sama skušam iz vsake še tako negativne stvari potegniti vsaj kanček dobrega. Je pa res, da če se gibaš v okolici, kjer so vsi okoli tebe slabe volje, se te hitro »nalezeš«. Zato je nujno, da nas obdajajo pozitivne pesmi. (smeh)
Bi rekli, da se lahko za optimističen pogled na svet odločimo sami ali je to pač stvar položaja, v katerem se znajdemo?
Zagotovo nas lahko okoliščine pripeljejo do tega, da optimizem izgubimo, ampak vseeno se najdejo ljudje, ki tudi v res tragičnih razmerah najdejo voljo in veselje do življenja. Zdaj sta mi najprej na misel prišla starša pokojnega Viljema Julijana … Izgubila sta otroka, a sta še vedno hvaležna za vso ljubezen, ki ju obdaja, za življenje, za zdravje hčerke … To je optimizem. Da tudi v tako zelo težkih trenutkih, ki si jih niti predstavljati ne znamo, najdeš nekaj lepega. To je to!
Kdaj ste bili najbolj srečni, pozitivni?
Ko sem k sebi stisnila svojo prvo in potem drugo hčerko. Je pa res, da mi je to srečo presekal tudi neki strah, saj me je skrbelo, ali bo vse v redu z njima – in je. Hvala bogu. Imam dve čudoviti, zdravi deklici. Kaj je večja sreča od tega?
Ste imeli kdaj obdobja, ko ste bili črnogledi? Kako ste se izkopali iz tega?
Seveda sem, še posebno takrat, ko sem imela težave s ščitnico. Ko so mi hormoni nagajali, je bilo vse brez zveze. Ampak glede na to, da sem tiste vrste človek, ki se ne preda zlahka, sem se takrat zavedala, da to nisem jaz. Da so to moji hormoni. Sama nisem takšna. Potem sem šla k zdravnikom, ki so vse to lepo uredili, da sem spet zaživela, kot znam. Hvaležno.
To, da si optimističen, še ne pomeni, da ne vidiš, ko je položaj slab, kajne? Ampak spomnim se izjave nekdanjega taboriščnika, ki je rekel, da so preživeli le tisti, ki so verjeli, da bo nekoč bolje, ki se niso vdali v usodo …
Vdati se v usodo je po mojem mnenju nekaj najslabšega. Iskati rešitve, grebsti se naprej in verjeti v to, da se za vsem slabim skriva nekaj dobrega – to je uspeh.
Ukvarjali ste se z mnogimi stvarmi, torej bi lahko bili uspešni tudi na drugih področjih, ne le kot glasbenica. Kdaj obžalujete, da ste se odločili za to pot?
Nikoli. To je tisto, kar me res izpolnjuje. Razveseljevati ljudi, jih spravljati v dobro voljo in biti za to še plačan ... Kaj je še lahko lepšega? Res uživam v tem poklicu in težko si predstavljam, da bi mi kdo to za vedno vzel.
Vsa ta leta se morate spoprijemati z neusmiljenimi kritikami neimenovanih piscev spletnih komentarjev. Kako to prenašate?
Z lahkoto. Res. Ne dotaknejo se me več. Včasih sem se obremenjevala, zdaj pa si mislim: ubogi človek, ki se mora skrivati za lažnim imenom, da pove, kaj čuti. Grozno. Ujetnik samega sebe je nekaj najbolj groznega. Biti sovražnik samemu sebi. Lepo vas prosim. Žalostno.
Pred kratkim ste komentirali, ali je prav, da znane osebnosti objavljajo fotografije svojih otrok na spletu. Tudi to je imelo velik odziv, kajne?
Komentirala sem, da se mi ne zdi prav, da nekatere osebe objavljajo vse, kar jim »pade pred kamero«: otroka na kahli, fantka s kronico na glavi in krilcem … To se mi ne zdi prav. Ker predobro poznam medijski svet in se zavedam, da se lahko vsaka stvar izkoristi, če se kdo obrne proti meni. Zato je treba biti pri takih stvareh previden. Ker nikoli ne vemo, kaj bodo naši otroci, ko odrastejo, morda bodo politiki, predsedniki, medijske osebnosti, zdravniki, psihiatri …, je treba zaščititi njih. Sicer bo lahko nekdo uporabil njihovo fotografijo na kahli. Ne, to se mi ne zdi prav! Drugače pa nimam ničesar proti lepim, simpatičnim fotografijam otrok. Zelo rada jih pogledam. Sama svojih otrok ne kažem v javnosti, ampak to je zgolj moja in moževa odločitev, daleč od tega, da bi obsojala tiste, ki jih, kot so me obtoževali na spletu.
Sodelujete pri mnogih dobrodelnih akcijah, ogromno ste jih organizirali sami. Se vam ne zdi, da s tem delate uslugo državi, ki se vse bolj odmika od najšibkejših?
Nikoli nisem razmišljala tako. Veste, nekdo jim preprosto mora pomagati. Če ne bi pomagali Krisu, recimo, se zgodba ne bi razpletala tako lepo in čudovito, kot se zdaj. Krisov imamo v Sloveniji ogromno. Ljudje si niti ne predstavljajo, koliko je tistih, ki vsakodnevno prosijo za pomoč. Vsem ne morem pomagati, ampak če lahko vsaj tu in tam komu, se počutim izpopolnjeno in boljše. Srečnejša sem.
Pred materinstvom ste resno delali v regiji. Še razmišljate, da bi imeli kariero tudi zunaj naših meja?
Načeloma ne. V Sarajevu nisem bila od leta 2012, torej odkar sem rodila. Letos se tja odpravljam med zimskimi počitnicami, malo na dopust. V Sloveniji imam toliko dela, da si poleg otrok in vseh obveznostih ne znam predstavljati, da bi hodila oziroma se vozila po vsej regiji in tam nastopala.
Kako se je glasbena scena spremenila od časov vaših začetkov?
Uf, zelo. Pred leti smo imeli ogromno televizijskih oddaj, kjer so se glasbeniki, pevci lahko predstavili. Zdaj tega ni več. Vsak ima svoj lasten medij, kjer skuša ponuditi toliko informacij, kot se le da. O sami kakovosti glasbe ne morem govoriti, ker nisem avtor, zato lahko zgolj ocenjujem, kaj mi je všeč in kaj ne. Zdi se mi, da imamo dandanes zelo veliko »instant zvezd«. Danes si, jutri te ni več. Mladi so se včasih zabavali po diskotekah. Kje so danes, ne vem, ampak imam občutek (srčno upam, da me vara), da se zabavajo doma, v virtualnem svetu.
Kakšna je bila Rebeka v času uspešnice Pojdi z menoj v primerjavi z današnjo?
Drugačna. Skušala je ugajati vsakemu posebej, k srcu si je jemala vse komentarje, videti je bilo, da se zna postaviti zase, a se v resnici ni znala. Danes je Rebeka vse prej kot oseba, ki želi ugajati, trdno stoji za svojimi dejanji, vsakomur da jasno vedeti, kje je njegovo mesto. Predvsem sem bolj izpolnjena in srečnejša, kot sem bila takrat. Hkrati pa seveda veliko bolj utrujena. (smeh)
Kaj vam daje glasba?
Občutek svobode izražanja. Občutek samozavesti. Občutek sreče.
