Poleg zaporne kazni mu je sodišče naložilo tudi vračilo 13.500 evrov protipravno pridobljene premoženjske koristi in plačilo stroškov sodnega postopka. Sodba še ni pravnomočna.
Dan po lanskem dnevu državnosti in enotnosti je ob 9.40 v poslovalnico Zlatarstva Bartolj v Šentjerneju vstopil približno 180 centimetrov visok moški, oblečen v temna oblačila, z motoristično čelado na glavi in spuščenim vizirjem. Oborožen moški je od uslužbenke najprej zahteval, da zaklene vrata v objekt, potem pa mu odklene sef ter izroči denar in zlatnino. Prodajalka je v strahu za življenje to tudi storila. Nato je moški s plenom – dobrega pol kilograma zlatnine in nekaj denarja – odšel. Pred tem je zaklenil vrata zlatarne od zunaj, prodajalki pa zabičal, naj ne kliče policije, češ da jo nekdo od zunaj opazuje. Policisti so vseeno kmalu prišli in začeli zbirati dokaze, a ropar ni za sabo pustil nobene sledi.
Nekdo ga je videl
Primer bi najbrž do danes ostal neraziskan, če ne bi uslužbenec ene od bližnjih prodajaln ravno v času ropa stopil ven na cigareto. Medtem ko je kadil, je iz smeri zlatarne, ki je oddaljena 100 metrov, videl prihajati moškega. Zdel se mu je sumljiv, saj je bil, čeprav je bilo zunaj vroče, oblečen v temna oblačila, na rokah pa je imel rokavice. Z moškim sta se za nekaj sekund spogledala na razdalji desetih metrov, potem pa je ta v naglici odšel in se odpeljal s črno laguno ljubljanskih registrskih tablic. Kriminalist, ki je obravnaval primer, je na podlagi opisa storilca in avtomobila posumil, da bi lahko šlo za Posavca Maria Herakovića, ki ga je poznal že od prej. Heraković je bil namreč zaradi serije vlomov leta 2014 obsojen na štiri leta in štiri mesece zapora. Sum se je izkazal za upravičenega, saj je priča izmed fotografij različnih moških, ki so ji jih pokazali na policiji, pokazala prav Herakovića, ki so ga pet dni po ropu policisti prijeli na Smedniku. Po aretaciji so pri njem opravili tudi hišno preiskavo, a ukradenega blaga in predmetov, uporabljenih med ropom, nikoli niso našli. Heraković je ves čas trdil, da ni on tisti, ki je oropal zlatarno, a kot je na koncu svojo odločitev pojasnil sodnik Kodrič, se dokazi sestavljajo kot kamenčki v mozaiku – vsak posebej ne obstane, kot celota pa dajo dovolj prepričljivo sliko za obsodbo.
Neprepričljivi alibiji
Heraković je med preiskavo trdil, da je bil v času ropa s prijateljico v poslovalnici podjetja, ki v Krškem izposoja različno orodje in stroje. Vrnil naj bi vrtalno-rušilno kladivo, ki si ga je prišel izposodit dan prej. Preostanek dneva naj bi nato preživel s prijateljico v Krškem, s katero naj bi se naslednji dan odpravila na morje, v Izolo. V Izoli naj bi dobil tudi telefon, ki so ga ob aretaciji pri njem zasegli policisti. Kot se je izkazalo, je njegov telefon na dan ropa od 11. ure komuniciral prek oddajnikov na območjih Zidanega Mosta, Celja, Vranskega, Ljubljane, Logatca in Izole. Heraković je trdil, da ga je dobil šele 27. junija, torej dan po ropu, dal pa naj bi mu ga neki znanec, saj se je njegov pokvaril. Ta je njegovo zgodbo na sodišču potrdil, a sodišča ni prepričal. Znanec naj bi tako 26. junija telefon kupil za svojega sina, potem pa je, čeprav je imel svoj telefon, prek novega telefona večkrat klical Herakovićevo partnerico in prijateljico. Zakaj ju je klical in pošiljal sporočila? Spraševal naj bi ju, kje je Mario, ki na svoj telefon ni bil dosegljiv. Za neprepričljivega se je izkazal tudi alibi, ki si ga je skušal Heraković zagotoviti z navedbami, da je v kritičnem času v Krškem vračal udarno kladivo. Nenavadno je bilo že, da si je orodje izposodil na praznični 25. junij, ko je bila poslovalnica zaprta, varnostni sistem pa ni na tisti dan zaznal nobenega vstopa vanjo. A Heraković je sodišču predložil listini – najemno pogodbo in zapisnik, da je orodje v Krškem vrnil 26. junija ob 9.40. Izkazalo se je, da je pod pogodbo in primopredajni zapisnik podpisan očim njegove prijateljice, sicer poslovodja v poslovalnici podjetja za izposojo orodja. Alibi se je dokončno zrušil, ko si je zapisnik o vrnitvi orodja in pogodbo o njegovi izposoji ogledal lastnik podjetja. Ta je na sodišču povedal, da predložena dokumenta ne ustrezata obliki, kakršno sicer uporabljajo v podjetju, in da dokumenta nista nastala na službenem računalniku, ampak sta bila vanj vnesena v času, ko je proti Herakoviću že potekalo sojenje.
Laguno »prodal« naknadno
Tudi trditve, da je Heraković v Izolo prišel šele 27. in ne že 26. junija, kot je to mogoče sklepati iz podatkov na njegovem telefonu, so se izkazale za neresnične v trenutku, ko se je na sodišču kot priča pojavila nekdanja najemnica stanovanja v hiši Herakovićeve prijateljice. Ta je na sojenje prišla iz Francije, kjer zdaj živi, povedala pa je, da je 27. junija na morje peljala Herakovićevo prijateljico in njeno sestro, ne pa tudi Maria. Ta je bil ob njihovem prihodu v Izolo že tam, čeprav je sam trdil drugače. Heraković je tudi trdil, da črna laguna, ki jo je uporabljal v času ropa, takrat ni bila več njegova. Ko so ga policisti namreč prijeli na Smedniku, so v njegovem avtu – vozil je najetega forda – našli tudi kupoprodajno pogodbo za laguno, ki naj bi dokazovala, da je bil avto, ki je bil pisan na Herakovićevo partnerico, že tri dni pred ropom prodan neki ženski. »Zakaj bi obtoženi avto prodajal tik pred odhodom na dopust in potem najemal drug avto?« se je v zaključni besedi spraševala okrožna državna tožilka Renata Brodarič Trentelj in pri tem ocenila, da sta Heraković in domnevna kupka pogodbo o prodaji avta podpisala šele po ropu in »za potrebe kazenskega postopka«.
Je očividec videl pravega?
Herakovićev zagovornik Aleksander Sitar je v svoji zaključni besedi ocenil, da kaznivo dejanje ropa njegovemu varovancu še zdaleč ni dokazano. Vztrajal je, da je bila prepoznava, ki jo je prek fotografij opravila priča, izvedena na nezakonit način. Poraja pa se mu tudi vprašanje, ali je ta priča videla pravega storilca, saj se njen opis nekoliko razlikuje od opisa roparja, ki ga je podala uslužbenka zlatarne. »Uslužbenka je navedla, da je ropar nosil temna oblačila z dolgimi rokavi in dolgimi hlačami, priča, ki naj bi prepoznala obtoženega, pa je najprej rekla, da je nosil kratke rokave in kratke hlače,« je poudaril Sitar. Na dejstvo, da je kar pet prič pričalo v njegov prid, je v svoji zaključni besedi opozoril tudi Heraković, a to na koncu na razsodbo ni veliko vplivalo. Kot je svojo odločitev pojasnil sodnik Kodrič, je vsaka od petih prič različno povezana s Herakovićem, o obsodilni sodbi pa ga je najbolj prepričala verodostojna izpoved osebe, ki je Herakovića po ropu videla, kako se je usedel v avto in odpeljal, pri čemer so ji v oko posebej padle črne rokavice. V tej podrobnosti sta se njegov opis in opis prodajalke v zlatarni ujemala.
