O svojem delu govori strastno – ter tako tudi dela. Mario Galunič živi za televizijo. Pa za potovanja. In obožuje svoj vikend in psa Rudija. Čedalje bolj ceni čas, ki si ga lahko vzame zase. To je modrost, ki pride z leti. Pred kratkim ga je namreč obiskal abraham. »Ah, le številka,« ob tem zamahne z roko.
Dopolnili ste 50 let. Velja za vas rek Bolj star, bolj nor?
(smeh) Mislim, da ne. Ampak – kaj to v resnici pomeni? Bolj star, bolj nor … To morda še pride. Bolj star, bolj moder, premišljen, to drži. Bolj nor – to pa ni moj koncept.
Torej si še niste kupili motorja?
Ne, še električnega skuterja si ne kupim, čeprav ga imam v načrtu, a mi je vprašanje, ali ga res potrebujem, vedno pred očmi. (smeh) Imam še vedno iste načrte: videti čim več sveta in imeti čim več miru. Vsako leto več. To ni bolj star, bolj nor, kajne? Ničesar ne bom drastično spreminjal. Mislim, da je zelo pomembno, kako si do tega trenutka živel. Sam sem se trudil čim več doživeti in nimam občutka, da sem izpustil veliko stvari, ki bi jih moral zdaj loviti. Všeč mi je ravno to, da človek z leti postaja bolj stabilen, da ga ne vrže vse iz tira, da ne jemlje vsega tako smrtno resno, zna reči ne in se postaviti zase, da se mu ljudje ne upajo vsega reči, da ga pustijo pri miru ... Vse to pride z leti. Zakaj bi to spreminjal? Vidim le, da se je treba vedno več družiti z mladimi, jih opazovati z odprtimi očmi, da ne postaneš »za staro šaro«. Oni imajo drugače naravnane možgane, popolnoma druge stvari se jim zdijo pomembne.
Morali bi imeti otroka, ki bi vas seznanjal z novostmi.
Ja, starši imajo to srečo, če so seveda senzibilni. A imam tudi jaz nekaj tega, ko opazujem nečake, spremljam na spletu, kaj gledajo mladi, kaj jim je všeč, rad se pogovarjam z njimi …
Obžalujete, da nimate otrok?
Ne, pravzaprav nikoli ne razmišljam o tem. Zadovoljen sem tako, kot je. Čeprav mi je to lahko reči, ker otrok pač nimam, če jih imaš, pa je to gotovo nekaj najlepšega v življenju in otroci postanejo tvoj življenjski fokus. To čisto razumem. Vidim, da so starši praviloma nekritični do svojih otrok. Pričakovati distanco starša do njegovega otroka – to ne gre. Narava je poskrbela, da je tako, in verjetno je tako prav. Imeti otroka je brez konkurence čudež življenja, ki te celega prevzame. Večkrat sem to opazoval od blizu in se me je dotaknilo. Je pa težko imeti uspešno kariero in otroka, to je za vsakega velik izziv. Sploh za mame. Kaj vse otrok hoče od tebe! Koliko izzivov, skušnjav, koliko senzorjev moraš imeti ves čas prižganih, če hočeš, da bo vse v redu. Zraven pa še služba, kjer tudi hočejo, da si povsem njihov in na voljo. Ampak verjetno ti otrok vse vrača, za službo bi to težko rekel. Zelo cenim ljudi, ki jim vse to uspeva balansirati.
V kakšnem obdobju življenja ste trenutno?
Ne vem, je 50 let prelomnica? Sam tega ne čutim tako. V očeh ljudi očitno je, saj ko omenim svoj okrogli rojstni dan, vidim njihovo reakcijo, češ: »Že?« Očitno je to številka, ki vzbuja … Kaj pa vem kaj. Jaz prav dobre volje zato nisem, a s tem nimam kaj dosti zveze, lahko samo vzamem na znanje. Sicer pa sem trenutno v čisto dobrem obdobju, hvala. Rekel bi, da ni najvznemirljivejše obdobje mojega življenja, a imam dovolj dela v službi, kar je dobro, imam tudi dovolj časa zase, kar je še boljše. Z leti vedno bolj cenim, da imam čas za to, kar imam res rad. Poleti sem kar veliko hodil naokrog, to me še najbolj veseli. Na srečo imam denar in čas, da lahko potujem. Pred mano sta Popevka in nova sezona Jokerja. To je trenutno to, torej služba in veselje dóma, mojega vikenda, psa, rožic in trave. Trava je najpomembnejša!
Zakaj?
Ker je s travo največ dela! Nikoli ni konca. Bitka brez zmage. Ampak to jemljem kot sprostitev.
Torej ste zdaj vrtnar?
Ne bom rekel, da sem ravno profesionalni vrtnar, ne bi hodil drugim urejat vrtov – nisem tako dober, delam po navdihu, veliko se naučim od drugih, berem, se informiram. Na vrtu imaš vedno delo. Ampak jaz nimam zelenjavnega vrta, da ne bo pomote, nimam niti ene stvari za pojesti. Samo okrasni vrt – trajnice. (Pogleda po terasi hotela, kjer pijeva kavo, in takoj ugotovi, da velik grm v loncu ob najini mizi ni trajnica.) To je lantana, ne preživi zime, ampak ta je res orjaška, imam jih tudi sam, ampak so veliko manjše. Tamle pa so hortenzije, oleander, rožmarin, vrtnice, leska, gaber, breza, vidim, da so ta drevesa cepljena, da ne rastejo v višino, ampak samo navzdol – temu se reče povešavost.
Slutim novo kariero?
(smeh) Ne, to je samo sprostitev.
Kaj pa kakšna vrtičkarska oddaja?
Ne, to me ne veseli, bi morala biti res »huda«, ker me zanimajo velike stvari, v katere se nekaj investira, ki imajo ambicije, ne pa nekaj, kar se dela samo zato, da bo zapolnilo 25 minut med dvema oddajama. Hočem delati tehtne stvari. To znam in zmorem.
Saj bi lahko bila vrtičkarska oddaja tudi tehtna, ni to izziv?
Ne, mislim, da na RTV to ne bi šlo, nismo tako ambiciozni, da bi iz takšnih tem delali velike zgodbe.
Verjetno vseeno ne razmišljate, da bi šli na kakšno drugo televizijo?
Ne, tega sploh ni v moji glavi. Nimam nobenega oprijemljivega razloga za to, niti nisem v takšnih letih, da bi se mi dalo veliko tvegati in začenjati na novo. In na TVS imam vedno dovolj dela in izzivov, ker smo tako velika hiša. Kar naj gredo drugi kam drugam. (smeh)
Tako kot je šel Slavko Bobovnik, ki je tudi vedno govoril, da ga druge televizije ne zanimajo?
To je drugo, on je šel po tem, ko je šel v pokoj. Jaz imam do upokojitve še daleč. Profesionalne ambicije sem do zdaj lahko uspešno izživel na RTV, kaj bom delal, ko bom v »penziji«, pa zdaj res ne vem. Morda bom imel tako poln »kufer« televizije, da je sploh ne bom hotel več videti, lahko pa, da bom zagrabil vsako priložnost. Ne vem, kaj bo takrat – če bo televizija sploh še obstajala.
Mislite, da televizija ne bo preživela?
Doma bomo že imeli televizor, od kod bodo prihajale vsebine – ali iz naših studiev, ali jih bomo kupovali, ali jih delali kar doma vsak zase – pa ne vem. Televizija se zelo spreminja. Na srečo starejši še vedno radi sedijo doma pred staro dobro televizijo in jo gledajo, ampak, roko na srce, vsako leto manj. Če si priznamo ali ne, osip je. Še posebej pri mladi generaciji. Sploh ne vem, kako bo iskala vsebine ta generacija, ki zdaj televizije sploh ne gleda, ki v glavi nima več koncepta, s katerim smo se mi tako rekoč rodili, da sedeš pred ekran ob določeni uri in gledaš neko oddajo hkrati z vso državo. Verjetno bodo iskali samo to, kar jih bo zanimalo, in jim bo vseeno, kdo to dela. Razen če … Obstaja upanje, da ko si starejši, postaneš bolj konservativen in se vrneš k ustaljenim navadam, kamor spada tudi linearna, živa televizija. A prav optimističen nisem, najboljša leta televizije so mimo.
Mislite, da je ogrožena tudi RTV, ki je nacionalnega pomena?
Seveda se bo morala tudi RTV spremeniti. Kar se najbrž že dogaja. Ne moreš ignorirati tega, tako kot nismo mogli ignorirati, ko je prišla komercialna televizija; čeprav imamo mi drugo poslanstvo, imamo pa iste gledalce, oddajamo ob isti uri in skačemo ven iz iste škatle. To je kot v trgovini: ljudje se odločijo, kaj bodo gledali. Lahko smo nacionalnega pomena, kar je super, in hvala bogu delamo oddaje, ki jih nihče drug ne, hkrati pa od sodržavljanov pobiramo RTV-prispevek in smo jim zato nekaj dolžni – vsem, ne le eliti ali določenim skupinam, za katere moramo skrbeti, drugim televizijam pa ni treba. Raznovrstnost in širina bosta zato morali ostati del te televizije in moralo nam bo veliko pomeniti, kako priti do ljudi. Sem iz tiste šole, ki gleda vsak odstotek gledanosti in ne toleriram opravičila: »Smo nacionalka, delamo dobre oddaje, samo ljudje nas ne razumejo, ne vedo, kaj je dobro, in nas zato ne gledajo, toda mi smo res zadovoljni s svojim delom.« Ne morem biti zelo zadovoljen s svojim delom, če delam oddajo, ki je nihče ne vidi. To ni poslanstvo nobene televizije! Dokler bodo imeli gledalci na izbiro tudi pogrošne, neumne, provokativne, seksi, opolzke … oddaje, bodo izbrali tudi te. Ljudje, ki sedijo pred televizorjem z daljincem, se ne sprašujejo, kaj je bistveno za življenje, kaj je tehtno in kaj ne, gledajo, kar jim tisti trenutek ustreza. Pogosto pa gledajo televizijo, ko se hočejo preprosto sprostiti. Televizija je neke vrste razvedrilo. Na nacionalki moramo seveda delati oddaje drugače kot drugi, s premislekom, z drugo estetiko, a vseeno moramo znati poiskati gledalce. To je lahko strašno težko, a ni nemogoče. Zelo bi bil vesel, če bi bilo pri nas več ambicioznosti v tej smeri.
Ampak tudi vi ste že večkrat dejali, da imate dovolj zaletavanja z glavo v zid?
Morajo priti mladi, ki tega še nimajo dovolj. Ves čas moraš imeti ob sebi mlade ljudi, ne smeš zapreti hiše za mlado generacijo, ker je to tako, kot bi človeku vzel kisik. Televizija je bila vedno odvisna od mladih, ker se zaletavajo, si upajo, da se jim, niso še vsega poskusili. Če rečete meni, naj naredim nov pogovorni šov, bom imel pred sabo vseh sto pogovornih oddaj, ki sem jih že videl in pripravljal, to breme je lahko velika zavora, zato potrebuješ mlade, ki še niso videli ničesar, ki mislijo, da delajo to prvi, in bodo zato naredili drugače. Potrebujemo novo generacijo, RTV je ujeta v zakonske probleme, zaposlili smo veliko ljudi, videti je, kot da nikoli ne bomo več nikogar spustili zraven. To bi bilo strašno! Karkoli sem do zdaj delal, smo imeli v redakciji polovico mladih, ki se jim je dalo skakati okrog, ki so razmišljali zunaj okvirjev, spraševali in predlagali neumnosti … Če pa so v redakciji ljudje, ki že 20, 30 let delajo isto, bodo naslednjič naredili isto oziroma še slabše. Ves sistem bi moral biti narejen tako, da te »tišči«, da delaš vedno boljše in nisi nikoli zadovoljen. Tega pri nas ni dovolj. Tega ni v ljudeh. Jaz sem sam sebi glede tega najhujši »sovražnik«.
Na RTV torej delujete po principu, kolikor se kdo angažira?
Ne smeva posploševati, nikakor ne. Hvala bogu, da je veliko ljudi ambicioznih, si želijo izstopati in jim ni vseeno, kaj naredijo in koliko ljudi jih gleda. A sistem te v to ne sili. Ni ti tega treba, lahko tudi samo »hodiš v službo«. A to ne velja le za RTV, ves javni sektor je tak – šole, uradi, zdravstvo … A za medij, ki je na trgu (morda kdo misli, da nismo, a seveda smo), je to lahko zelo slabo. Gledam veliko tujih oddaj in vidim, da mi nismo na vlaku, na katerem bi morali biti.
S tem pljuvate tudi v lastno skledo. Če navijate za mlajše – kje je potem vaše mesto na televiziji?
Televizija je tipični kolektiv, kjer morajo biti stari in mladi. Mladi ne morejo vsega speljati sami, nimajo dovolj široke socialne mreže, ne poznajo ljudi, ne znajo presoditi … A njihove ideje, zaletavost, pogum so kot začimba, ki da jedi okus. Pa saj bo za nami tudi moral kdo delati. Na televiziji ne velja rek »Za mano potop«. Pa tehnologija se je strašno spremenila, mladi to vidijo in znajo. Če pomislim, kako so se oddaje snemale pred 20 leti in kako se danes … Danes jo lahko skoraj sam naredim s telefonom.
Sledite novim trendom?
Kolikor je treba. Gledam, kaj obstaja, nisem pa aktiven, ne hodim na primer na tečaje, kako z mobilnim telefonom posnameš prispevek. Nepredstavljivo: pred leti si potreboval kombi ljudi in tisto težko kamero, danes pa lahko skoraj vse narediš sam. Govorim seveda za novice, za razvedrilo pa ljudje pričakujejo veliko več, boljšo kakovost, velikopoteznost, režijo, dobro montažo, glasbo in efekte, novotarije v postprodukciji … Joj, kako je to drago, saj zato pa delamo tako malo spektakularnih oddaj.
Prej ste rekli, da imajo ljudje radi pogrošne, opolzke, provokativne oddaje. Kako lahko nacionalka tem sploh konkurira?
Saj ni treba konkurirati z isto vsebino, ampak poskušati »ukrasti« gledalce z nečim drugačnim ali vsaj zanimivim. Boriti se. Vsak program ima svoj fokus in poslanstvo, ne moremo pričakovati, da bo imela oddaja o resni glasbi hudo gledanost, to je nemogoče. Ampak vprašati se moramo, koliko ljudi lahko s kakšno oddajo dosežemo in koliko jih je oddajo dejansko gledalo – če je razlika velika, potem je nekaj narobe z oddajo. Na TVS imamo ogromno, ogromno oddaj in prepričan sem, da če bi vprašali naključne mimoidoče, za večino sploh ne vedo, da obstajajo. Oddaje je treba pravilno razporediti in imeti dober, iznajdljiv piar. Poti do gledalcev so danes mnoge in ves čas jih je treba iskati. Seveda brez dobre oddaje ni nič. Evropske javne televizije delajo žanre, ki jih mi ne upamo niti pogledati – na primer resničnostne šove, factual-entertainment (informativna zabava, op. p.). Tudi resničnostni šov je lahko eksperiment, ki ljudem nekaj pove, ni treba, da je čisto neumen.
Ni bogokletno reči, da bi morala TVS snemati resničnostne šove?
Saj nisem tega rekel! Rekel sem, da si druge nacionalke upajo stopiti na to področje.
Se že ozirate za novo oddajo po Jokerju?
Se bo že kaj našlo, ko bom začutil, da želim delati kaj drugega in ko bodo drugi tako presodili. Sicer pa smo z Jokerjem šele dobro začeli in mi bo še nekaj časa izziv in veliko veselje.
Objavljeno v reviji Obrazi št. 9, 12.8.2019
