Novice Svet24

Grmače je Dane Zajc napisal v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Prvič so bile uprizorjene leta 1994. Dramaturg Tibor Hrs Pandur je o Grmačah zapisal: »Grmače sklepajo tragiški dramski svet Daneta Zajca, ki s pomočjo radikalne avtokritike tematizira uničenje ali razpad družine (rodu) in s tem določene skupnosti v celoti. Nekateri so Grmače skušali predstaviti kot slovenskega Hamleta ali kot medgeneracijsko tragedijo konca arhaične skupnosti, ki dreza v nevralgične točke slovenske zgodovine in mapira njeno psihogeografijo samozavrtosti, užitka v samospodbijanju, nenehnega prelaganja krivde, samopomilovanja, demonizacije drugih, sramote glede nezmožnosti vzpostavitve pristnega stika, vključno z jalovostjo izdajstev in maščevanj, samoizgubljanja v onkrajnosti, predvsem pa nebogljenost tistih, ki se imajo za odreševalce, kot je ugotovil že Taras Kermauner. Prav on je poudaril tudi, da 'Grmače niso narodna, ne nacionalna pesnitev. S stališča nacionalizma so kar se da dezangažirana, pesimistična, resignativna.' Politika je v Zajčevi dramatiki razkrinkana kot ničeva, kot goli pohlep po oblasti zaradi nezmožnosti preseganja temeljne človeške ponesrečenosti ali učinkovitega udejanjanja transcendence skozi ljubezen do drugega.«
 
V Grmačah igrajo Vladimir Vlaškalić, Benjamin Krnetić, Nejc Cijan Garlatti, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Nataša Matjašec Rošker, Minca Lorenci, Liza Marijina in Gorazd Žilavec. V uprizoritvi nastopa tudi kvartet Konservatorija za glasbo in balet Maribor, in sicer Urban Erker (klarinet), Matic Kavcl (trobenta), Nik Zendzianowsky (evfonij) in Domen Baša (harmonika). Kot dramaturg se podpisuje Tibor Hrs Pandur, scenografka je Urša Vidic, kostumografka Marina Sremac, skladatelj Branko Rožman, lektorica Mojca Marič, svetlobo pa je oblikoval na letošnjem Borštnikovem srečanju nagrajeni Borut Bučinel.