»Če je Ivan Cankar eden od pomembnejših avtorjev na področju literature, si večje praznovanje na področju filma zasluži France Štiglic, ki je, tako po obsegu kot po kvaliteti, eden najplodnejših slovenskih režiserjev,« meni Metka Dariš iz Slovenske kinoteke. Štiglic je bil namreč eden od pionirjev slovenskega filma, dal nam je prvi slovenski zvočni celovečerec Na svoji zemlji (1948), ki je bil prikazan tudi na festivalu v Cannesu, kasneje pa se je tja vrnil še z Dolino miru (1956; John Kitzmiller je prejel nagrado za najboljšo moško vlogo in s tem postal prvi temnopolti igralec, nagrajen na tem prestižnem festivalu) in Devetim krogom (1960) - za slednjega je bil kot edini slovenski režiser tudi v tekmi za prestižno nagrado oskar za tujejezični film.
Štigličeva zapuščina
Režiral je kar petnajst igranih celovečernih filmov (poleg že omenjenih so med bolj znanimi še Praznovanje pomladi, Povest o dobrih ljudeh, Pastirci, Ne joči, Peter …), vrsto kratkih in dokumentarnih del ter več odmevnih televizijskih nadaljevank (VOS, Bratovščina Sinjega galeba, Mladost na stopnicah, Strici so mi povedali) in tako že z ustvarjalnim zagonom sodi v sam vrh domače kinematografije. Njegova vloga pa je pomembna tudi za zasnovo in razvoj profesionalnih standardov ter sistema nacionalne kinematografije. Bil je predsednik Društva slovenskih filmskih delavcev, direktor Viba filma, minister za kulturo, pa tudi profesor in dekan na AGRFT. Prejel je Prešernovo nagrado za režijo filmov Dolina miru, Deveti krog ter Balada o trobenti in oblaku, tri zlate arene na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju, leta 1976 mu je bila v Beogradu podeljena nagrada Avnoja, najvišje priznanje SFRJ, leta 1978 pa je prejel še Badjurovo nagrado.
Filmska vzgoja
Slovenski filmski center in Slovenska kinoteka Štigličev jubilej z različnimi dogodki obeležujeta že vse leto, vrhunec pa se obeta od 11. do 15. novembra, ko bo prvič potekal Teden slovenskega filma, na njem se bodo predvsem slovenski otroci in mladina lahko posvečali aktivnostim za spoznavanje filmske kulture in umetnosti v najširšem smislu ter si ogledali vrsto filmov po lastni izbiri in Štigličeve klasike. Projekt želi povezati šole in kulturne ustanove, predvsem pa povečati dostopnost filmske vzgoje tako v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah kakor tudi v kulturnih ustanovah, (domači) film in filmsko ustvarjalnost pa približati različnim generacijam po vsej Sloveniji ter spodbuditi čim več koordiniranih formalnih in neformalnih oblik filmske vzgoje. »Želimo si, da Slovenski teden filma postane tradicija - in ni boljše priložnosti za njegovo rojstvo kot stota obletnica Štigličevega rojstva,« pravi Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra.
Osveženi Ne joči, Peter
Poleg spodbujanja in razvoja filmske kulture pa Filmski center Štigličevo obletnico rojstva izkorišča še za opozarjanje na nujnost celovitega pristopa k digitalni restavraciji slovenske filmske dediščine, ki bi na ta način postala dostopnejša javnosti. Prav v teh dneh bo tako predstavljena digitalno restavrirana verzija Štigličeve partizanske klasike Ne joči, Peter (1964), kmalu naj bi »novo obleko« dobila tudi komedija Tistega lepega dne, v preteklih letih pa so digitalno restavrirali že Dolino miru in Na svoji zemlji.
Zanimivost
Režiser je tudi Francetov sin Tugo Štiglic (73 let), letošnji dobitnik Badjurove nagrade za življenjsko delo, ki ga poznamo po filmih Poletje v školjki, Nasmeh pod pajčolanom, Tantadruj, Patriot, Dvojne počitnice, Pozabljeni zaklad in Črni bratje. Takrat desetletni Tugo je v očetovem filmu Dolina Miru zaigral eno od glavnih vlog, kasneje pa je očetu asistiral pri mnogih filmih.
