Z voditeljem oddaje, ki zdaj praznuje obletnico, smo govorili tako o medijih kot o tem, kakšno državo bi morali imeti.
Kakšni so bili začetki Studia City?
Poklical me je Tomaž Perovič (urednik, op. a.) in povedal, da pripravlja oddajo, ki bo nastala v eksperimentalnem programu. V oddaji naj bi sodelovali sami netelevizijski ljudje, ki so izstopali na svojih področjih. Meni je predlagal vodenje filmske rubrike, in ker me je stvar zanimala, sem privolil. Ker nisem imel pojma o televiziji, tudi nisem poznal »trotl bobna« in sem se naučil vseh besedil na pamet. Kar pol leta smo morali kar naprej ponavljati snemanje, dokler me ni neki producent vprašal, ali uživam v tem, da se učim besedila na pamet. Meni pa seveda sploh ni bilo jasno, da obstaja tudi druga možnost! Šele po pol leta sem torej odkril, da obstaja »trotl boben«, in od takrat sem ga uporabljal tudi sam … Verjetno sem bil tudi edini, ki ni imel šole govora, glavni fonetik pa si je menda že mel roke, da pridem jaz k njemu. Verjetno je imel že načrte zame, vendar nikakor nisva prišla skupaj. Meni se ni mudilo, saj je bila naša oddaja precej ležerna in svobodna, tako da potem sploh nikoli nisem šel na šolanje.
V oddaji Studio City je res delala vsa slovenska smetana: Jonas, Jožica Brodarič, Igor Vidmar, Špela Predan, Miša Molk, Andrej Košak, DJ Umek, Vinci, Matej Kurent, Nika Zupanc, Sonja Polanc, Katja Škoberne, Judita Zidar, Iztok Aberšek, Matjaž Ambrožič, Esad Babačić … Pravzaprav si štejem v čast, da sem tudi sama kratek čas sodelovala …
Ko danes gledamo nazaj, se res zdi, kot da je Studio City oddaja, ki kadruje ljudi na položajih v slovenskih podjetjih, saj so šli vsi skozi našo oddajo. Res je neverjetno, kdo vse je delal zanjo – pa čeprav samo za kratek čas.
Studio City, na začetku Studio Ljubljana, je bil kot goba, saj se je vse lepilo na to oddajo. Imel je pravo magnetno moč. Kdor takrat še ni bil dovolj star, si niti ne zna predstavljati, kakšna razlika, kakšna revolucija je bila to v tistem času v primerjavi z vsem drugim na slovenski nacionalni televiziji. Takšnega formata oddaj takrat niti po Evropi skoraj ni bilo. Je pa res, da ni bilo prvič, da je bila naša televizija zelo napredna. Že leta 1970 je na slovenski televiziji nastala serija Dekameron, ki je bila daleč pred svojim časom, in česa takšnega niso predvajali nikjer do takrat. Golote namreč takrat ni bilo na nobeni drugi televiziji. Škoda je le, da takratna nacionalna televizija svojih programskih dosežkov ni znala res promovirati.
Tudi v dokumentarnem filmu Devet krogov nekega raja smo lahko videli, da so Jožetu Pogačniku dali velik proračun za umetniško izjemno zanimivo serijo, ki je žal nikoli ni končal …
Studio City je bil naslednik Dekamerona, svobodne oddaje, kjer smo se lahko prosto izražali, bili smo alternativa. Ker smo nastali v okviru eksperimentalnega programa, za katerega nihče ni bil res zadolžen, je tudi ostal v nekem sivem območju. Vsi so zelo radi delali za Studio City, saj so lahko dali prosto pot svoji domišljiji, drugje pa so morali nastopati v zoženem formatu. V oddaji Studio City smo bili lahko res inovativni, počeli, kar smo želeli, in šli dlje. Netelevizijski ljudje, ki niti niso imeli ambicij, da bi bili na televiziji, so določen čas odločali, kaj se bo gledalo.
»Neoliberalna filozofija v nekem smislu krizo legitimira, saj dela vse, da bi ljudi čim bolj prestrašila.«
Kakšno vlogo ima Studio City v naši medijski krajini danes in kakšno je imel nekoč?
Mislim, da je to vedno bolj alternativna oddaja in gre zato nekaterim vedno bolj na živce. Studio City se ukvarja z določenimi temami zelo angažirano. Ukvarja se z begunci, s plačami, s socialno državo … To so stvari, ki so pomembne večjemu številu ljudi in ne le eliti. Studio City je otok urbanosti, saj je šla ostala Slovenja na vas in se je »povaščanila«. Studio City še vedno opravlja natanko tisto vlogo kot takrat, ko se je pojavil. Svet se je neoliberaliziral, s tem pa Studio City prihaja samo še bolj do izraza. Je pa seveda res, da nobena oddaja danes nima več orjaške gledanosti. Ko je Studio Ljubljana začel svoje oddaje, je bila pri nas le ena televizija, ko je oddajo vodil Kranjc, je bilo malo televizij, danes pa jih je milijon, zato se gledanost razprši. Naša gledanost je še vedno velika in niti natančno ne vemo, kakšna sploh je, če štejemo še oglede nazaj in na spletu. Povprečno nas gleda v živo med 5,5 in 6 odstotkov gledalcev na klasični televiziji, kar je dober rezultat.
Včasih so ljudje verjeli vsemu, kar so slišali na televiziji, danes pa so lažne novice spremenile moč medijev. Kakšno moč ima vaša oddaja danes?
Studio City ni oddaja, ki bi vlekla karkoli na plan ali bi stregla s senzacijami. To je mnenjska oddaja, ki se ukvarja z analizo tistih tem, ki so pomembne za nas, ki vplivajo na naše življenje. To je bolj bralnica vzorcev, družbenih mnenj in trendov. Revolverašev je dovolj drugje, zato Studio City prepušča streljanje drugim.
Bi rekli, da so mediji danes še četrta veja oblasti?
Osnovni nesporazum je v tem, da vsi preveč pričakujejo od medijev, ki naj bi nastopali kot sodniki, tožilci in policisti, čeprav to ni naloga medijev. Marsikdo bi šel raje v zapor za nekaj let, kot da ga blatijo mediji. Slednji morajo opravljati svojo funkcijo, država pa bi morala poskrbeti za preostalo. Tako bi morala naša država poskrbeti za socialno državo, za revščino, ne pa, da to nalogo opravljajo dobrodelne organizacije in zbiralci zamaškov. Pri nas ima vsak svoje dobrodelno društvo in kmalu ne bomo več potrebovali socialne države, kar gre na roke neoliberalnim institucijam, ki si želijo ravno to, da bi državi pobrali vse funkcije, znižali stroške za socialo in podobno, vsi prispevki pa bi šli njim v subvencije. Pri tem delamo hudo napako.
»Pri nas ima vsak svoje dobrodelno društvo in kmalu ne bomo več potrebovali socialne države, kar gre na roke neoliberalnim institucijam, ki si želijo ravno to, da bi državi pobrali vse funkcije, znižali stroške za socialo in podobno, vsi prispevki pa bi šli njim v subvencije.«
V času, ko potujemo v vesolje in presajamo organe, še vedno nimamo urejenega zdravstvenega sistema. Kako je to sploh mogoče?
Za nas je že marsikaj samoumevno, zato tako radostno sprejemamo neenakopravnosti in neenakosti. Ženske so na primer še vedno slabše plačane kot moški, poniževanje drugega se zdi že samoumevno, za revščino so si menda krvi ljudje sami, ker niso dovolj samoiniciativni, so predebeli, niso investirali v svoje izobraževanje … To je logika, ki družbo peha navzdol. V nekem smislu zdravstvo še vedno deluje presenetljivo dobro, glede na to, kaj vse se o njem govori. Glede na te govorice in pisanje medijev lahko sklepamo, kako veliki so apetiti, da bi se javno zdravstvo razgradilo in privatiziralo. Mediji ne delujejo v vakuumu, ampak imajo svoje lastnike, ki so veliki pretendenti za zasebno zdravstvo, kjer se pretaka orjaški denar. Če bi se v Sloveniji zdravstvo privatiziralo, bi imeli kmalu novo garnituro brezmejnih bogatašev. To je razlog, da se pri nas zdravstvo tako sadistično razbija!
Ves čas traja gonja tudi proti RTV Slovenija zaradi plačila prispevka. Večina pravi, da tako ali tako nima dobrega televizijskega programa, pri tem pa pozabljajo, da RTVS ni samo televizija, ampak precej več kot to. Zakaj taka gonja proti RTV Slovenija, ko pa so nas, davkoplačevalce, oropali že za precej večje zneske za projekte, ki res niso bili smiselni?
Tudi tukaj je razlog za gonjo podoben kot pri zdravstvu. Obstaja zasebni televizijski sektor, ki mu ne ustreza, da tudi njihove televizije ne dobilo subvencij države. Zasebni mediji so sicer na vse mogoče načine speljali oglaševalce k sebi. Take medijske razdelitve oglasnega prostora, kot je pri nas, ni verjetno nikjer na svetu, pa kljub temu mirno deluje. Govorim predvsem o eni komercialni televiziji, preostale pa so ravno tako nastale v spornih okoliščinah. V Sloveniji imamo pravzaprav dve državni televiziji, saj je Planet TV druga javna televizija, katere lastnik je Telekom, ki je v državni lasti. To je precej noro …
»Zdi se, kot da je Studio City oddaja, ki kadruje ljudi na položajih v slovenskih podjetjih, saj so šli vsi skozi našo oddajo.«
Nenehno opozarjate na težave in ste večkrat črnogledi v svojih besedilih. Ali to pomeni, da mislite, da se svet spreminja samo na slabše?
Trenutno imajo vsi občutek, da smo na svetlobi, ker je krize konec, zato spet na veliko trošijo. Meni pa se zdi, da smo na poti v temo, ker nas tja tudi želijo odpeljati. Neoliberalna filozofija v nekem smislu krizo legitimira, saj dela vse, da bi ljudi čim bolj prestrašila. Ko ljudi ustrahuješ, si jih tudi podrediš, saj postanejo vodljivi, prilagodljivi in delajo, kar jim rečeš. Neoliberalisti si želijo mir in status quo, delavce s čim manjšimi plačami. Končni rezultat pa je preprost – lekarne so polne ljudi, ki kupujejo zdravila proti depresiji in stresu. Ta pot nas pelje v vse globljo depresijo, globlji stres in vse mogoče psihične bolezni, o katerih bi lahko psihiatri napisali cele romane. Težko bi rekel, ali sem optimist ali pesimist, saj je to edini svet, ki je na voljo, in tu moram živeti.
