Izšla je vaša prva knjiga. Ste želeli napisati knjigo ali se vam je ta tematika zdela preveč pomembna, da bi o njej pisali samo v revijah, ki pač niso trajne?
Za pisanje sem se odločila, ker je svobodnjaštvo/prekarstvo velika težava, ki jo že dobrih 20 let živim tudi sama. Za različne revije sem napisala na tisoče člankov o najrazličnejših zanimivih ljudeh, nekaterih bolj, drugih manj znanih javnosti. Medtem ko mediji in tudi sami na družbenih omrežjih po eni strani podpirajo in na zunaj kažejo svojo bleščečo plat, uspehe, sanjska doživetja ter to tudi sami prikazujejo po družbenih omrežjih, po drugi strani velikokrat ostane v ozadju tista temnejša. Kako je, ko se znajdejo v stiski, ko se borijo za preživetje. V Sloveniji je več kot 315 tisoč svobodnjakov oziroma prekarcev.
Večinoma se niso sami odločili za to, temveč so v to prisiljeni. Veliko teh »znanih« je svobodnjakov, njihove kariere pa so na prvi pogled videti sanjsko. Kako pa ti znani živijo v resnici? Svojim sogovornikom sem zelo hvaležna za iskrenost, poštenost in realnost. Presenetili so me, saj si nikoli ne bi mislila, da so med tem, ko smo jih mi videli v senci bleščečih žarometov, doživljali hude drame in osebne stiske, ko niso vedeli, kako se bodo prebili do naslednjega projekta, kako bodo plačali položnice, najemnine, prispevke, izšolali otroke … V knjigi sem želela pokazati realno sliko svobodnjaštva, podati nasvete in rešitve, kako živeti in preživeti kot svobodnjak. Skupaj smo iskali rešitve in predloge za izboljšanje stanja. Za pomoč pa sem zaprosila še finančno strokovnjakinjo Ano Vezovišek, h kateri se v stiski zatekajo po pomoč najobčutljivejši ljudje, ko so jim že vse institucije (banke) obrnile hrbet. Podala je nekaj nasvetov, kako si kljub temu, če si svobodnjak, zagotoviti (finančno) varnost in si celo načrtovati pokojnino.
Se je vaš pogled na prekarno delo kaj spremenil, ko ste se pogovarjali s sogovorniki za knjigo?
Po številnih razgovorih, ki sem jih imela s sogovorniki, ki so v knjigi, pa tudi številnimi mladimi, ki šele vstopajo na trg dela, me v bistvu samo še bolj skrbi, kakšna bo naša prihodnost, predvsem pa starost tistih, ki smo nekje med 40 in 50 letom, ko naj bi bili na vrhuncu moči, vendar imamo do upokojitve še najmanj 20 let. Kako bomo zdržali ta tempo dela, obenem pa je vsak dan več nesvobodnih svobodnjakov/prekarcev, ki premalo vplačujejo v pokojninsko blagajno in si ne plačujejo dodatno za pokojnino. Večina med njimi se sploh ne zaveda, kaj jih čaka, predvsem pa to, da pokojnin ne bo, saj država nima denarja.
Večina pa jih sama ne stori nič, da bi si izboljšali položaj, oziroma se ne zavedajo resnosti težave in tega, da se morajo skrbi zase lotiti sami, ne pa čakati, da bo država kaj storila. Sploh nisem vedela, da so mojo knjigo brali tudi poslanci, nekaj se jih je oglasilo in pohvalilo knjigo, vendar se mi zdi, da bo ostalo samo pri tem, in ne pri ukrepanju. Pri pisanju knjige pa sem se zavedela, da mnogi niso sami krivi za položaj, v katerem so, temveč so prisiljeni v take oblike dela.
Si danes želite redne službe ali vam ustreza delo na svobodi?
Pride dan, ko mi stvari ne gredo najbolje, in si rečem, kako bi bilo lepo, ko ne bi bila odvisna samo od sebe, koliko svojega dela bom ponudila naročnikom, ko zapovrstjo dobivam negativne odgovore, pa si rečem, da služba v javni upravi ne bi bila tako slaba. A ko potem spet posije sonce, se zavem, da ima svobodnjaštvo tudi pozitivno plat, ko moraš ves čas gledati naprej, biti ustvarjalen, iznajdljiv, se nenehno učiti … in tako je vsakič znova, iz leta v leto.
Česa ste se naučili včeraj oziroma v zadnjem času – glede na to, da vas najbolj zanima ravno to, da se vedno učite?
Glede na to, da imam doma najstnico, se veliko (na)učim od nje – kako gleda na svet, ga raziskuje, okuša, si v njem išče svoj prostor. Tudi jaz rada na najrazličnejše načine raziskujem meje sebe in drugih, svojih sposobnosti in zmožnosti. Ravno sem se vrnila s krasne tedenske delavnice v Bohinju, ki jo pripravljata imenitni Alenka Rebula in Josipa Prebeg. Pa tudi za jesen imam v koledarju začrtanih kup delavnic, izobraževanj, v zvezku, kamor si zapisujem knjige, za katere izvem od najrazličnejših ljudi, je čedalje manj prostora. Zato pa je toliko bolj polna moja duša.
Zakaj se vam zdi pomembno nenehno izobraževanje?
Tega ne dojemam kot izobraževanje, gre bolj za potešitev moje radovednosti. Predvsem pa za občutek, da si lahko pomagam, da bom živela lažje, bolj svobodno in bom znala bolj ustrezno reševati ovire, ki se pojavljajo v življenju, se povezovati z ljudmi, jih razumeti. Kajti misel, da bi šli lahko skozi življenje brez ovir, je utopija. Lahko pa razvijemo sposobnosti, da plujemo s svojo barko čim bolj mirno, varno, ustrezno in brez velikih pretresov. Ali pa, da se znamo z njimi ustrezno spopasti, ko pridejo. Z vsako knjigo, ki jo preberem, ali delavnico, ki jo obiščem, se mi odprejo nova obzorja. Seveda pa se tudi učim ločevati zrnje od plev.
Ali raje pišete ali berete?
Oboje se ves čas prepleta. Veliko pišem za različne slovenske revije, predvsem zgodbe znanih ljudi, še posebej navdihujoče pa mi je, če lahko ljudem posredujem zgodbe, ki jim ponudijo olajšanje, dajo vero in moč, da se spopadejo z življenjem. Prijetno mi je, če lahko tako komu pomagam. Kar pa se tiče branja – knjiga je vedno moja sopotnica. Tudi ko sem se lotila pisanja Svobode. Naj se ob tej priložnosti vsem svojim sogovornikom še enkrat zahvalim za iskrenost, čas in razmišljanje, ki so mi ga posvetili. Presenetilo me je, kako ranljivi in obenem lepi so bili, ko so odkrito, srčno in iskreno spregovorili o stvareh, ki jih prepogosto pometamo pod preprogo, in se delamo boljše in lepše, kot v resnici smo. Odvrgli so svoje maske in brez dlake na jeziku spregovorili, kako je, ko si na vrhuncu, ko se ti vsi klanjajo, kako boleče pa je, ko se znajdeš v temnih breznih, ki jih prinaša življenje. Pokazali so, da so krvavi pod kožo, da pa je vseeno s trdim delom, malo sreče in iznajdljivosti kolikor toliko normalno živeti.
Ste letos že bili na maratonu?
Na maratonu še ne, sem pa uživala na kar nekaj krajših in daljših tekih doma in v tujini. Maraton me še čaka. Tokrat na začetku novembra v New Yorku. Sladka obveznost in tudi zaveza za ustrezen trening.
Od kod sploh ljubezen do teka?
Od malega sem bila prava »žverca«, vendar se v mladosti nisem ukvarjala z nobenim športom. Kljub temu pa nikoli nisem imela obstanka na enem mestu. Nemiren duh me je gnal naokrog in pred 13 leti me je zagrabilo. Vsaj enkrat sem želela poskusiti, kakšni so videti »ta pravi« treningi. Priključila sem se takratnemu klubu Polet. Težko je bilo priti zraven. Prvič v življenju sem napisala celo motivacijsko pismo, v katerem sem se predstavila in razložila, zakaj si želim teči. Prvo leto je bil naval tolikšen, da so me zavrnili. Šele naslednje leto so naju s prijateljico, s katero sva imeli otroke skupaj v vrtcu, sprejeli. Takrat nisem imela pojma, kakšne superge moram kupiti. O vrstah treningov in športni prehrani se mi ni sanjalo. Le navdušenja mi ni manjkalo. Nikoli mi ni bilo težko priti na trening.
Ženske smo pri tem nekoliko drugačne od moških. Ne gre nam le za športni napredek, temveč treninge izkoristimo tudi za druženje in klepet. Večinoma v naravi, kar je dodaten plus. Tako na prijeten način naredimo nekaj za svoje telo in dušo. Napredek je prišel hitro in je bil velikanski – prvi polmaraton. V vseh teh letih sem že zdavnaj nehala šteti, koliko se jih je nabralo, je pa medalj za dobro škatlo od čevljev. Čez tri leta je sledilo nepozabno doživetje z maratonom v Berlinu, nato nekaj ljubljanskih in nič koliko drugih tekov. S tekom in zaradi njega sem spoznala krasne ljudi. Popolnoma nov krog, do kakršnega verjetno s prejšnjim načinom življenja ne bi prišla. Vsem pa je skupno to, da so aktivni, pozitivno naravnani ljudje, in ko smo v pajkicah in supergah, pozabimo na slabo voljo, slabo vreme, težave, svoje poklice in se trudimo kar najbolje oddelati trening in priti čim hitreje do cilja. Tekla sem v različnih državah, a so mi še vedno najljubši teki po Sloveniji. Seveda pa obožujem tudi druge športe, predvsem tiste v naravi.
Zakaj imate radi šport?
Zbistriš si misli, poženeš telo. Ob gibanju te preplavi občutek veselja in zadovoljstva. Pa tudi potruditi se je treba. In pri vsem tem ni prostora še za težave in negativne misli. Vesela sem, da mi kljub obveznostim uspeva v urnik nekako umestiti še gibanje. Seveda imam trenutke, ko se mi ne da. Za takrat pa imam varovalko – dogovorim se s prijateljicami. In če si dogovorjen, tega ne moreš zafrkniti. Ko pa odtečeš, se povzpneš na Šmarno goro ali greš na kolo, si vesel in boljši tudi do najbližjih.
Tudi Triglav za vas ni problem – menda greste prav vsako leto vsaj enkrat tja! Kako to?
Ko pobegneš v hribe, pustiš probleme spodaj. Od zgoraj je čisto drug pogled, perspektiva, uživam pa tudi v miru in res prekrasni naravi. Na Triglav se najraje povzpnem v enem dnevu. Zgoraj je prevelika gneča, kar ne diši. Raje grem še kam drugam. Pri nas je toliko lepih hribov, ki jih je vredno obiskati in uživati ter začutiti v miru.
Kam pa se povzpnete, kadar nimate dovolj časa za take podvige?
Za kakšen Rožnik, Šmarno goro, Rašico, Osovnik in Polhograjsko grmado se vedno najde čas. Četudi si utrujen, obuješ superge in po poti popustijo tako utrujenost kot težave.
Tudi vaši dopusti niso čisto klasični, saj ste ali aktivni ali pa potujete, kajne?
Z nekaj iznajdljivosti, sledenju (poceni) letalskim vozovnicam in cenejšim prenočiščem lahko za čisto normalen denar potuješ po svetu. Sem precej »firbčna« in vedno si želim pogledati »samo še to«, pa to in to … Pa se malo pogovoriti z domačini. Nikoli ne potujem s turističnimi agencijami. Zdaj je res ogromno možnosti, da si narediš zanimivo potovanje.
Katero potovanje vam je še posebej ostalo v spominu?
Tisto pred leti na Tajskem, ko sem še na majhnem otoku na letališču tik pred odhodom letala šla na masažo. Po zvočniku je odmeval zadnji klic, jaz pa sem si želela zmasirati še drugo nogo. Ali pa denimo, ko sva se s hčerko potepali po Šrilanki in so ji na safariju opice ukradle sendvič, pa plavanje z delfini na Kubi, ali pa ovce, ki so nepričakovano prišle na prekrasno plažo v Apuliji, glasno meketale, vohljale naokrog in spuščale bobke …
Imate že najstniško hčer Klaro. Bi se strinjali, da so z malimi otroki mali problemi, z velikimi pa veliki?
Ne, s tem se ne strinjam. Bolje si je vzeti čas in (z)graditi lepe odnose. Zaupanje dela čudeže tako pri pomoči pri hišnih opravilih, treningih kot delu za šolo. Če je vsem doma jasno, da se vsi podpiramo in vsak prispeva po svojih močeh in zmožnostih, problemov ni. Kaj je lepšega od tega, da se spoštuješ, se dogovarjaš, si zaupaš in tako tudi deluješ? Je bolj naporno od klasične avtoritativne vloge, ki smo je bili deležni mi, vendar smo se na ukaze staršev odzvali s figo v žepu in se upirali. Tega nisem želela nadaljevati.
Kdaj vam je bilo s Klaro najtežje, glede na to, da že dolgo niste z njenim očetom?
V življenju je vedno več lepih trenutkov kot pa slabih. In tudi težke stvari enkrat minejo. Vedno je treba gledati naprej in biti hvaležen za to, da si se zmogel pobrati.
Še kakšno sporočilo za konec?
Želim, da knjiga najde pot do čim več ljudi, da bodo videli, da so tudi tisti, ki so na prvi pogled videti znani, uspešni, lepi …, krvavi pod kožo. Da se znajdejo v enakih stiskah kot »običajni« ljudje. Želim, da ljudje v njej najdejo iskrenost, pa tudi navdih zase. Da bo šla iz rok v roke in mogoče komu pomagala, da se pobere, ko ga bo življenje preizkušalo. Morda pa bodo tudi naši oblastniki v njej našli kakšen navdih, kako bi bolje služili ljudstvu, ki jih je izvolilo, in tako pomagali soustvarjati lepše in prijaznejše življenje za vse. Upam, da bo knjiga v pomoč mladim, pa tudi drugim svobodnjakom. Ljudje namreč nimajo realne slike, kaj svobodnjaštvo v resnici pomeni. V knjigi je zato veliko praktičnih nasvetov, ki bodo prišli prav vsem, ki se odločajo za samostojno pot ali pa so že na njej, za rešitev problemov svobodnjaštva, ki bodo nemara navdihnili tudi naše oblastnike. Zato je knjiga idealno darilo za vse tiste, ki jim želite, da bi bila njihova življenja kljub statusu svobodnjakov varna, mirna in stabilna, ne glede na negotove čase.
