Novice Svet24

KUD Predoslje, ki ravno letos praznuje stoletnico obstoja, prireja izjemne gledališke predstave v prelepem amfiteatru v avtentičnem okolju župnijskega posestva. Zdaj pa je društvo s svojimi člani pričelo s snemanjem filmske priredbe te slovenske književne klasike. Režiser je Iztok Jože Basaj, direktor fotografije Anže Ančimer, za filmsko masko s posebnimi učinki torej skrbi Milan Gačanovič - Gacho, za kostumografijo pa je zadolžena Slavica Kljajić. Snemanje bo trajalo vse poletje na različnih prizoriščih, kar pa ne pomeni, da si ekipa ne bo privoščila nekaj dopusta na morju. Gacho nam je zaupal, da je na snemanju kljub zahtevnosti veliko smeha in nepozabnih pripetljajev. Celotna ekipa je zelo usklajena, zato so skoraj vsi kadri posneti brez ponavljanja. Gacho letos praznuje 30-letnico svojega ustvarjanja, kar pomeni, da je za njim, kot pravi sam, na tisoče obrazov, dogodkov, fotografiranj, oglasov in drugih projektov. Skratka, obširen opus, ki ga bo dopolnil še s filmsko masko za projekt Deseti brat. 

Imajo izjemne predstave na prostem, pravi amfiteater, avtentično okolje. Res je škoda, da jih ne poznajo po vsej Sloveniji. Mene so osupnili z izjemno predstavo in dobro voljo. Razpoloženje na snemanju je zares enkratno. Prostovoljci brez meja jim pravim. Sicer pa se s Slavico poznava že vrsto let z boljšjega trga. Pred kakšnim letom sva se pogovarjala o KUD-u, kjer nastopa kot ljubiteljska igralka, hkrati pa skrbi še za kostumografijo. Po naključju sem na YouTubu gledal njihov film, ki so ga posneli pred leti, zato sva se dogovorila, da si pridem ogledat njihove predstave, ker so lani ravno pripravljali igro Deseti brat. Pomagal sem jim pri maski in jih naučil, kaj je »karakterna maska« za gledališče. Tako se je začelo. Režiser je bil navdušen nad tem, kar sem naredil za njih, in ker je nameraval posneti še film, je bilo sodelovanje neizogibno.

osebni arhiv

Vsekakor je zelo pomembno, da sem si ogledal predstavo, in to kar nekajkrat, preden sem se lotil gledališke maske. Seveda sem si ogledal tudi vse vaje, da sem se lahko vživel v vsako vlogo posebej, kajti le tako lahko oblikuješ masko, ki poudari posamezno vlogo. Pomembni so tudi besedilo, značaj posameznega igralca in njegov ton glasu. Skratka, zelo zahtevno in večplastno spoznavanje vseh vlog ter igre same.

osebni arhiv

Nato se lotiš vsakega igralca posebej. Seveda je največji izziv ustvarjanje ran, podpludb, strelnih ran in podobnih poškodb. To je vsekakor največji izziv. Vse mora biti videti tako pristno, da bi, če bi poklicali zdravnika, ta zares verjel, da gre za zelo hudo poškodbo. Pred leti smo nekaj takega naredili. Stavili smo, da bi preverili, ali bo zdravnik na prvi pogled dojel, da gre za ukano. Stavo sem dobil – zdravnik je nasedel! To je edino in glavno merilo tega, da dobro delaš in si zares prepričljiv v svojem delu, ko gre za ustvarjanje maske.

osebni arhiv

Obstaja več slogov v maski. Gledališka maska, kjer se poudari značaj vloge igralca. Ta maska, seveda odvisno od sloga igre, obdobja in tako dalje, je od blizu zelo groba, trda, zelo grafična, na prvi pogled nenatančna, od daleč pa učinkovita, gledalcu pričara pravo vlogo, torej značaj.

osebni arhiv

osebni arhiv

Filmska maska je nekaj povsem drugega, ravno nasprotna od gledališke. Je skoraj nevidna, sprememba kože mora imeti strukturo, ki jo mora zaznati filmska kamera, če seveda ni v filmu kakšnih posebnih učinkov, kot so rane, smrt, poškodbe in podobno, kot pri Desetem bratu. Potem je tu modno ličenje, ki je seveda poglavje zase. To je v prvi vrsti popravljanje obraza, s poudarki najboljših linij. Potem so tu slogi, ki jih moraš poznati. Zgodovina mode je osnova, ki jo moraš zares obvladati. Marsikdo tega znanja nima, zato je toliko umetnikov ličenja, ki so brez svojega sloga. Tu se maska loči še na dve vrsti: ličenje za fotografiranje in ličenje za modno pisto. Kot masker pač moraš imeti prirojen občutek za prostor in luči. Veliko je »trikov«, ki jih obvladaš šele z leti, potem pa jih lahko s pridom uporabiš, ko je treba.