Bombo je razneslo pred barako, pod oknom sobe, v kateri je bila takrat Brajdičeva, delček šrapnela ji je na desni strani trebuha povzročil nekaj centimetrov dolgo, a k sreči ne preveč globoko rano.
Maja 2005 je v novomeškem romskem naselju Brezje bomba hudo poškodovala takrat 37-letno Lucijo Brajdič, junijska v Dobruški vasi pa je vzela življenje materi in hčerki, 46-letni Ivanki Brajdič in 21-letni Jovanki Kočevar.
Policisti so za osebo, ki je vrgla bombo, v obeh primerih obdolžili Janeza Schullerja iz okolice Zidanega Mosta. Sledila so leta sodnih postopkov, ki so se v primeru bombnega napada v Dobruški vasi končali z oprostilno sodbo, v primeru eksplozije v Brezju pa je vrhovno sodišče decembra 2014 potrdilo sodbo višjega, ki je za poskus umora Schullerju prisodilo 10 let zapora. Zdaj Lucija Brajdič iz Brezja na novomeškem okrožnem sodišču Schullerja toži za 110.600 evrov. Trdi, da je njeno življenje od maja 2005 uničeno in da ni ista kot prej.
Brazgotina ostala za vedno
»Močno je počilo in zelo sem se ustrašila. Nisem vedela, ali sem živa ali mrtva,« je sodnici Ireni Matekovič prejšnji teden pripovedovala danes 51-letna Brajdičeva in pokazala še vedno vidno brazgotino na trebuhu, ki je nastala po eksploziji. Bombo je razneslo pred barako, pod oknom sobe, v kateri je bila takrat Brajdičeva, delček šrapnela pa ji je na desni strani trebuha povzročil nekaj centimetrov dolgo, a k sreči ne preveč globoko rano. Ko je počilo, je ležala na postelji, po 14 letih pa sodnici ni več znala povedati, ali je takrat spala ali je bila budna. Je pa povedala, da je »psihična« in da redno uživa tablete za živce. »Od takrat nisem več ista kot prej, tisto leto nisem mogla ničesar delati. Bala sem se sama sebe,« je na sodišču pripovedovala Brajdičeva.
Potrebovala je hčerino pomoč
Povedala je, da je po napadu nekaj dni ležala in da ni mogla opravljati gospodinjskih del. Prevzela jih je njena hči, s katero je takrat živela, nekaj časa pa ji je zaradi poškodb morala pomagati tudi pri oblačenju. »To je trajalo nekaj mesecev,« je povedala sodnici, ki je o njenih navedbah sicer podvomila, saj je izvedenec kirurške stroke Franek Dolšek zapisal, da je Brajdičeva po poškodbi pomoč pri dvigovanju bremen potrebovala največ teden ali dva.
»Strah me je bilo, da bom umrla. Kar se je zgodilo meni, ne privoščim nikomur. Mojih živcev je konec, tablete jem podnevi in ponoči, tako kot mi je naročil zdravnik, tako da nimam nočnih mor. Prej bi lahko delala vse, zdaj za delo nisem več sposobna. Če na televiziji kaj poči, se pokrijem čez glavo. Vse od tiste eksplozije me je strah, ljudem pa se izogibam. Prej sem bila živahna in brihtna, zdaj pa ni več tako. Ne hodim več v družbo, ljubše mi je, če sem sama,« je povedala Brajdičeva.
Zaradi poka težave s sluhom?
V svoji tožbi tudi trdi, da ima zaradi dogodka še vedno težave s sluhom in da brez slušnega aparata komaj sliši. A izvedenec otorinolaringologije Mihael Žargi je ocenil, da te težave ne morejo biti posledica eksplozije, saj takoj po njej ni potožila nad kako naglušnostjo ali šumenjem v ušesih. Zaradi težav s sluhom je zdravnika obiskala šele leto dni po dogodku, a ni opravila vseh potrebnih pregledov, na pregled zaradi naglušnosti pa je znova šla šele leta 2017, po tistem, ko je vložila odškodninsko tožbo, a povezave med eksplozijo in njenimi težavami ni bilo mogoče potrditi.
Tudi k psihiatru, ki ji je predpisal pomirjevala, je šla prvič šele leta 2017, prej je občasno vzela kako tableto, ki so ji jo prinesli sorodniki ali pa ji jo je predpisal osebni zdravnik. Izvedenka Martina Žmuc Tomori je med drugim pri Brajdičevi ugotovila posttravmatsko stresno motnjo, kar je pri takem dogodku običajno. Potrdila je še, da so bile zaradi dogodka zmanjšane njene vsakodnevne aktivnosti, vendar le začasno, ne trajno.
