Od zgodnjega jutra do večera leta po raznih opravkih, obenem pa se posveča še družini in pridno študira za najvišjo stopnjo sommelierskega izpita. »Takšna pač sem, vedno me zanima veliko stvari in vse želim dobro narediti,« se smeji Mojca. Njen sin Martin hodi po njeni poti, hči Ela pa počasi postaja njena kopija – in tako se ni bati, da bo gostilna, katere pisne listine segajo v daljno leto 1857, ostala brez naslednika.
Mojca Trnovec prihaja iz »Telečjega«, kakor v šali pravijo Pirničam. Zgodba je povezana z zabavnim dogodkom, ki se je menda pripetil pred mnogo desetletji, ko je k neki hiši prišel berač prosit za prenočišče. Spat so ga dali v izbo. Sezul si je škornje in v miru zadremal. Ponoči je krava skotila telička, in ker je bilo mrzlo, so žival dali v izbo. Ko se je berač zjutraj zbudil in videl telička, se je tako ustrašil, da jo je brez škornjev ucvrl čez drn in strn. Potem so še dolgo pripovedovali naokoli, da je tele požrlo berača, Pirniče pa so postale Telečje. To in še mnoge zgodbe kot iz rokava stresa Mojca, ki je strastna pripovedovalka in prava enciklopedija ljudskega izročila.
»Ljubezen do dobre hrane in dela z ljudmi mi je bila tako rekoč položena v zibelko. Največ je je name prenesla stara mama Ivanka, ki se je primožila iz sosednje vasi, iz gostilne Kovač. Deda Joža jo je dolgo čakal, preden je, od njega mlajša 15 let, postala polnoletna in sta se lahko poročila. Na naši domačiji sta bili sprva še trgovina in kmetija, kasneje pa so trgovino opustili in se posvetili delu na kmetiji in v gostilni,« pripoveduje Mojca, še zdaj nekoliko žalostna, ker so prejšnji mesec pokopali Ivanko, gonilno silo družine in vrelec modrosti. Ivanka je znala za vsakega najti primerno besedo, bila je zgovorna in srčna gospa, ki je imela ljudi iskreno rada. To je prenesla tudi na svoje potomce. Mojca, najstarejša od bratrancev in sestričen v družini, se je rada družila z njo in ji že od malega pomagala, saj dela ni nikoli manjkalo. »Gostilno in kmetijo je prevzel moj oče, njegova sestra Štefi pa vodi računovodstvo. Oče Jernej je velik garač, pa tudi veseljak. Ne vem, kako mu je dolga leta uspevalo voditi oboje, obenem pa je še ustanovil hišni ansambel Mihovec, tako da dobre volje ni nikoli zmanjkalo. V naši hiši so se zbirali vaški godci, zraven je bilo še balinišče in ob nedeljah so bile takšne zabave, kakršnih danes ne znamo več pripraviti. Pa tudi ljudje so bili drugačni, bolj veseli in sproščeni, znali so pozabiti na skrbi, se zabavati in družiti,« razlaga Mojca, ki ne bo nikoli pozabila velikih zabav za obletnice, poroke, maturantske plese, ko so od zabav utrujeni ljudje spali kar na senu.
Njen rojstni dan je bil državni praznik
Veliko ljudi ima lepe spomine na ta druženja, ona pa nepozabne na svoje rojstne dneve. »Rojena sem na dan republike v nekdanji skupni državi. To se mi je zdelo zelo imenitno, saj zaradi praznika ni bilo treba v šolo, pa še povsod so visele zastave. Rada sem si predstavljala, da je v čast mojemu rojstnemu dnevu,« se smeji in ima na republiko nepozabne spomine. Že kot majhna je ob koncih tedna in po šoli pomagala doma, zato je bila srednja gostinska šola logična izbira. »Po šoli sem si želela študirati, a takrat še ni bilo Višje šole za gostinstvo in turizem, najbližji približek se mi je zdel študij biologije in gospodinjstva na pedagoški fakulteti,« pravi Mojca, ki se je zaposlila takoj po šoli in ima že 28 let delovne dobe. »Ta leta so kar poletela. Vedno mi je lepo osrečiti gosta, se čutiti z njim povezanega, mu dati nekaj dobrega in lepega, pa tudi dobiti občutek, da te spoštuje in ceni tvoje delo. Do gostov smo vedno pošteni, hrano jim ponujamo z ljubeznijo, zdrave jedi, ki jih jemo tudi sami. Oče in mama sta še vedno vpeta v delo doma, brat je prevzel kmetijo, sestra pa strežbo in marketing. Vsi delamo s srcem in pogosto nam ljudje govorijo, da se pri nas počutijo kot doma,« je ponosna Mojca, ki cele dneve preživi v kuhinji. Edino za dopuste ne kuha. Takrat reče, da je štedilnik zmrznil. Obenem pa jo zanima kup stvari, zato se nenehno izobražuje. Ravno na dan, ko sva se končno dobili, saj je zelo zasedena, je ponosno povedala, da je opravila tretji del izpita za sommelierja, za katerega je morala veliko študirati. Seveda pa njeno delo zato ni prav nič trpelo. Prosto si je vzela le za izpit, v Novo Gorico jo je peljal mož Tomaž, naslednji dan je že spet bila za štedilnikom.
Brez treme pred kamerami
Podobno je bilo tudi, ko so snemali Malega šefa. »Še sanja se mi ne, kje so me našli. Morala sem opraviti kopico intervjujev in poskusnih snemanj, preden so me zares postavili pred kamero,« razlaga Mojca, ki je za svoje delo prejela kopico nagrad, med drugim je decembra lani postala obrtnica leta. Po 16 letih je nagrada končno spet pripadla ženski. »Za nagrado sem dobila kipec kovača, ki pa sem ga po žensko okrasila z zlato pentljo,« se smeji Mojca, ki nima težav s kamerami in nastopanjem. Od malega je vajena sprejemati goste in jih pozdravljati, kar zlahka stori tudi pred kamero. Hitro se je vživela tudi v vlogo ocenjevalke. Otroci so jo naravnost navdušili: »Presenečena sem bila, kako so radoživi, vedoželjni, usmerjeni v pozitivne izzive. Snemanje samo pa je bilo zelo naporno, saj se nikomur ne sanja, koliko dela je vloženega v tistih nekaj minut, ki jih vidite na televiziji. Te ljudi zdaj še bolj spoštujem,« je iskrena Mojca, tudi sama mama dveh otrok. Starejši sin Martin je star 17 let in obiskuje srednjo gostinsko in hotelirsko šolo v Gradcu.
»Težko je bilo tako hitro spustiti ptička iz gnezda, kaj šele ga siliti v izbiro poklica. Večkrat sva se pogovarjala, kaj si želi početi v življenju. Vesela sem, da ga zanima to, kar imamo doma. Seveda pa si želi to še nadgraditi. Poleg tega da je že v zadnjih letih osnovne šole veliko pomagal doma, je tudi obiskoval tečaje harmonike, tujih jezikov in golfa. Z nemščino nima nobenih težav, domov se vrača ob koncih tedna, kadar ne dela, saj si želi čim bolj odpreti obzorja. Ponosna sem, da se je s svojo skupino uvrstil na avstrijsko državno tekmovanje o poznavanju piva. Tudi za našo gostilno je že predlagal nekaj sprememb – prej si denimo nismo upali imeti več počitnic in zaprto, po Martinovem pa si lahko privoščimo občutno več prostih dni,« razlaga Mojca, ki je zelo ponosna tudi na mlajšo hčer Elo, v kateri vidi sebe v mlajših letih. »Je zelo 'gajstna', vse si upa in vse jo zanima. Z veseljem pomaga v gostilni, tudi na račun kakšne domače naloge, ki je ne naredi, jaz pa se moram potem hoditi zagovarjat k učiteljici,« pripoveduje Mojca, ki tako napornega tempa ne bi zdržala brez pomoči družine. Stojijo si ob strani v dobrem in slabem. Vsako leto si privoščijo tri tedne kolektivnega dopusta, zaprto imajo tudi med jesenskimi počitnicami, za božič, razmišljajo pa tudi, da bi bili zaprti po novem letu. »Prosto si je treba vzeti, če želiš zdržati tak tempo. Ko se stvari malo umirijo in se umirim tudi jaz, pridejo na plan moje želje in načrti za prihodnost. Ne glede na delovno dobo jih imam še veliko in z velikim veseljem in navdušenjem se bom lotila njihovega uresničevanja. Upam, da bosta otroka lepo zrastla in se bo kolo sreče vrtelo naprej,« še dodaja.
