»Pomlad je v mojih očeh nedvomno eden lepših letnih časov. Ni še prevroče, narava se prebuja, vse cveti. Pogledi na cvetoča drevesa, na urejene dišeče parkovne površine, nabiranje prvih marjetic, sprehodi v naravi, tu in tam pa ti pot prekriža še kakšen fazan ali pa kunec, čudovito,« pravi in dodaja, da jo je pomladna evforija zajela že davno. Omaro je z največjim veseljem prevetrila. Zimske puloverje, plašče in jakne ter torbice je umaknila, nekaj oblačil in obutve je podarila ter naredila prostor svetlim barvam in lahkotnejšim materialom. In tudi novim nakupom.
»Ko pokuka prvo spomladansko sonce, se želja po nečem novem prikrade kar sama od sebe. V prostem času je na prvem mestu udobnost, sicer pa ima delo pred kamero povsem druge zahteve. Nova oblačila včasih pomenijo nove obete, nova poglavja, ki jih bomo šele napisali. Izbrala sem bele superge za premagovanje hitrih poti med delovniki in zlate sandale s peto, s katerimi bom lahko stopala na nova pota,« se smeji. Pomembno ji je tudi to, da se vmes tudi ustavi. »Pregovorna spomladanska utrujenost se oglasi, tudi ko človek misli, da ji je letos morda že ubežal. Premagujem jo z zdravo in doma pridelano hrano, nekaj več spanja in veliko gibanja na prostem. Včasih pa ne pomaga prav nič od vsega tega. Treba je odložiti še mobilne telefone, ki lahko zelo onesnažujejo in zaposlujejo um, čas in prostor. Življenje, ki ga lahko živimo na polno, nas čaka zunaj. Pomlad je lepa zato, ker se lahko z njo srečamo na vsakem koraku, ko nas pozdravlja s svojo neskončno paleto odtenkov.«
