S svetom medijev in umetnosti so povezani vsi njeni družinski člani: sestrična je pevka Vesna Zornik, brat Julijan večkrat nagrajeni montažer zvoka, sestra znana oblikovalka, oče arhitekt, mama v literarnih vodah. »S tem, kako predani so svojemu poklicu, me res navdihujejo. Pri šestih letih, ko me je sestra peljala v kino gledat Harryja Potterja, sem se zaljubila v film. Tako se je začelo,« pripoveduje. Pri enajstih letih se je začela udeleževati avdicij za reklame, potem je prišla vloga v Česnovih, pa Skečoholiki … »Čim se nekje pojaviš, si zgradiš bazo ljudi, ki ti potem ponujajo druge projekte,« pravi. »A seveda je pri tem pomembno, kakšen si do ljudi in kaj daš od sebe. Velikokrat sem slišala: saj si lepa, boš že uspela. A to res ni vse. Danes je vsak lahko lep, le pristna lepota izumira. Da se dvajsetletnice odločajo za lepotne operacije, se mi na primer zdi bizarno. To je zame poškodba ženske energije.«
Obstajajo drugi načini, kako se ženska lahko počuti bolje v svoji koži – za Jo je bil eden od njih ta, da se je slekla za revijo. »O tem me je v bistvu prepričala Ula Furlan,« v smehu pove. »Rekla mi je, da je to super izkušnja, s katero spoznaš samo sebe. Samo če to narediš tako, kot bi ti želela.« Vzela si je nekaj časa za premislek in nato dejala fotografu, da bo pozirala samo, če bo imela besedo pri konceptu. »Po prvem fotografiranju sem začela čisto drugače gledati na svoje telo. Mislim, da bi se morala vsaka ženska enkrat v življenju fotografirati gola, pa četudi zase.«
Zanima jo preveč stvari, da bi delala le na enem področju. »Zato tudi nisem šla na AGRFT – na informativnih dnevih sem ugotovila, da gledališče enostavno ni zame. Vpisala sem se na dizajn. Vem, da sem izbrala težjo pot in da mi bodo to morda kdaj očitali. Kdaj slišim – ti si pa bolj komercialna igralka. Ja, sem, pa kaj?« Navsezadnje tudi ženska, ki ji je na slovenski medijski sceni največji vzor, Katarina Čas, nima formalne igralske izobrazbe, pa ji je uspelo v tujini. Tujina je tudi sicer v Jojinih mislih, a si ne želi zapustiti Slovenije. »Ljubljana je moj dom in vedno bo. Zdi se mi, da živimo v pravljici, ki se je sploh ne zavedamo. Moje sanje so, da bi občasno delala recimo v Londonu in Los Angelesu in se vračala v Ljubljano. Treba je pogledati tudi prek meja svoje države. Navsezadnje ne živimo samo v Sloveniji, temveč na Zemlji. Zato se tudi ne obremenjujem preveč s tem, kaj si bodo Slovenci mislili.« Negativne komentarje seveda dobiva – že od osnovne šole, ko so ji sošolke iz neznanega razloga skrivale superge in se norčevale iz nje. »Takrat je bilo grozno, mi je pa to, da sem veliko časa preživela sama, pomagalo, da sem razvila svoje talente,« priznava. Danes bi se ta ista dekleta sicer rada družila z njo, sliši pa druge reči o sebi. »Kdaj gre kdo mimo mene na cesti in reče – o, to je ta Jo. Kdo tudi misli, da se preveč mečem ven. Včasih je bilo težko, doma sem jokala in si mislila, da mi nikoli ne bo uspelo. Potem pa sem se navadila iti čez to. Pomaga pa mi tudi tek.«
