Klemen Bauer ne izhaja iz preveč športne družine. Oče je bil zagrizen hribolazec, ki je ljubezen do gibanja prenesel tudi na sina. In glede na to, da v domačem Ihanu ni bilo ravno veliko možnosti za ukvarjanje s športom, se je med nogometom, balinanjem in tekom na smučeh odločil za slednjega. Vendar je bila pot do biatlona še dolga. Oče jima je s sestro iz Nemčije prinesel kotalke, nad katerimi je bil navdušen. Nadgradnja je bila rolka, nato je poskusil še plezati. »Ker pa je bil sedež kluba za tek na smučeh tik ob domači hiši, je bilo nekako normalno, da sem začel trenirati,« se spominja Klemen in dodaja, da je bila še ta sreča, da ga staršem na treninge ni bilo treba voziti. Ker že takrat doma ni bilo snega, jih je po šoli prišel iskat kombi, ki je mulčke vozil na Pokljuko na treninge. Za uspeh mu ni bilo nikoli težko garati. Na srečo pa so mu bile prihranjene tudi zdravstvene težave in poškodbe, zaradi česar je še posebej vesel.
Skoraj usodna mononukleoza
»Imel sem le eno nesrečo, ko smo se zaleteli s kolesi, a ni bilo hujšega,« pove strasten ljubitelj hribov. Nanje se vzpenja peš, s kolesom ali smučmi, spušča pa se tudi z jadralnim padalom. Najpogosteje pa v hrib teče ali se poganja z rolko. Svoje podvige sam ali s prijatelji pridno beleži s fotoaparatom, tako da nastajajo dih jemajoče fotografije postavnega mladeniča s skoraj kičastimi kulisami v naravi.
Velika preizkušnja za Klemna pa je bila mononukleoza, ki je bila zelo neprijetna. »Mislil sem, da bom moral končati kariero, a se je potem vse razpletlo dobro. Postavil sem se na noge in začel spet tekmovati. Hudič pa je bil, ko se je bolezen spet ponovila. Vse to je bila posledica izgorelosti,« odkrito priznava. Ko se je dodobra spočil, razmišljal je celo, da bi izpustil vso sezono, se je lahko spet vrnil k treningom in tekmam, ki so tako peklenski, da bi si marsikdo, ki nima tako kot Klemen rad športa, premislil, še preden bi se jih lotil.
Obenem pa je zelo načelen: pri njem je edino pravilo ničelna stopnja tolerance pri dopingu. »Tu zame ni tolerance. Dosledno zagovarjam ničelno stopnjo. Po eni strani sem zelo naiven, kar zadeva doping v športu, mislim si in si želim, da bi bil šport povsem čist,« je odločen. Zato je konec lanske sezone v znamenje protesta tudi bojkotiral zaključno tekmo v svetovnem pokalu v Rusiji, kjer je jemanje nedovoljenih poživil tako rekoč uzakonjeno. Klemnu so se pridružili tudi nekateri tekmovalci in cele ekipe – ameriška, kanadska, ukrajinska in češka.
Ponosni očka
Kljub naporni športni karieri pa je Klemen našel čas tudi za ljubezen. Že dolgo ima partnerico, s katero imata skoraj pet let starega sina Aleksa, ki tudi že kaže nagnjenost do športa. »Aleks rad teče, smuča, igra hokej, vozi kolo … Vse ga veseli. Le žoga mu ni preveč domača, no, pa saj tudi meni ni bila,« ponosno pove njegov očka, ki sina noče k ničemur siliti. Pušča mu odprte roke, spodbuja ga, čas pa bo pokazal, ali bo imel takšno željo kot njegov očka, da se bo podal na aktivno športno pot.
