Upokojenega policista Volgemuta je Okrožno sodišče na Ptuju na prvi stopnji spoznalo za krivega. Po uspeli pritožbi na višjem sodišču je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje. Ker na Ptuju ni bilo sodnika, ki bi o primeru še lahko sodil, saj so se vsi izločili, so sojenje prenesli na Okrožno sodišče v Murski Soboti. Tam so Volgemuta oprostili vseh obtožb in ga po dveh letih pripora izpustili na prostost.
»Počutil sem se, kot da bi umrl«
Milan Volgemut je dogodke med letoma 2013 in 2015, ki jih je doživljal v priporu, minuli teden opisal pred sodiščem. Dejal je, da ga je prizadela že obtožba, da naj bi storil kaznivo dejanje umora. »Bil sem prizadet, užaloščen, jezen, tlačile so me more, dajala me je nespečnost. Nisem mogel verjeti, da je policija iz nič sproducirala kazenski pregon, me ovadila, sledil je pripor. Bil sem šokiran. V priporu sem bil v samici, ves dan nimaš česa početi. Štiriindvajset ur lahko gledaš v strop. Dajala me je bolečina v želodcu, imel sem glavobole, se znojil. Ves čas sem razmišljal, kako se je zgodilo, da sem pristal v priporu, kako je do tega prišlo. Ob tem človek zapade v kaotično stanje. Počutiš se nemočnega, čutiš stisko, sili te na jok. Edina tolažba mi je bila, da se bo zadeva enkrat končala in bom dokazal nedolžnost, na katero sem se ves čas postopka tudi skliceval. Sledila je obsodba na 20 let zapora. Bil sem zelo prizadet, nisem spal, počutil sem se, kot da bi umrl. Jezen sem bil na ves svet, na določene posameznike, na medije. V vsakem članku sem bil očrnjen. Enaintrideset let sem delal kot policist, pošten, zgleden … Potem pa naenkrat več nihče o meni ni vedel povedati nič dobrega. Ko sem se vrnil iz pripora, sem popolnoma izgubil stike z ljudmi v okolici. Redko komuniciram, umaknil sem se, način življenja se je zame popolnoma spremenil. Čeprav sem bil na koncu postopka spoznan za nedolžnega, marsikdo ne verjame, da tega res nisem storil. Ljudje so še vedno v dvomih. Vse zaupanje z ljudmi v okolju se je porušilo. Ostal sem ožigosan, ljudje, med njimi tudi nekdanji prijatelji, se me izogibajo. Veliko škodo so mi naredili mediji. V Sloveniji se nimam kam umakniti, zateči. Ljudje dvomijo o moji nedolžnosti, saj policija primera ni raziskala. Ne ostane mi drugega, kot da se odselim v tujino. Za to potrebujem denar. Če mi je država povzročila škodo, naj zdaj tudi plača odškodnino,« je poudaril minuli teden na sodišču.
Zdravila, ki bi ubila še konja …
Nadaljeval je z besedami: »Sram me je, da sem služil policiji in državi, ki sta me pripeljali tako daleč, mi zadali toliko škode. Vse to dogajanje mi je pustilo posledice na zdravju. Še danes uživam zdravila za lajšanje duševnih bolečin (narkotike), ožigosan sem kot psihični bolnik. Že v priporu sem obiskoval psihiatra, predvsem zaradi tveganja samomora. Po nekem poizvedovanju sem izvedel, da sem v času, ko sem bil v priporu, dobival tako močna zdravila, ki bi ubila še konja. V priporu si kot pišče, prepuščen na milost in nemilost, popolnoma nemočen. Upravniku pripora sem napisal 50 pritožb, do njega sta prišli dve. Vse druge so pazniki pridržali, raztrgali, vrgli v koš. Ves čas sem imel v mislih: mene bodo tukaj ubili, jaz sem odpisan. Vsak teden sem v jetniški celici imel kontrolo. Med pazniki sem bil osovražen, ker pri kontroli nisem želel sodelovati. Trikrat so me oklofutali in zbrcali. Vsi so bili pri direktorju zapora zaslišani, vse so to zanikali. Če ne bi imel podpore domačih, bi se zategnil, obesil. V takšni situaciji, kot sem jo dajal skozi, je misel na samomor pogosta. Ko si enkrat v priporu, si odpisan. S sodbo 20 let zapora pa mrtev!«
»Pazniki so me nazivali z morilcem«
Bivanje v mariborskem zaporu je opisal takole: »Prvi mesec pripora je bilo vse okej. Potem je sledila prva 'premetačina' (kontrola v celici), pri kateri nisem hotel sodelovati s pazniki. S tem sem se jim zameril. Začeli so me klicati morilec. Niso me klicali po imenu ali priimku, temveč so me nazivali morilec. Vedeli so, da me s tem prizadenejo in da jim ne morem nič. Enkrat, ko so me peljali na odvzem urina, nisem zmogel urinirati, saj me je paznik ves čas spremljal in gledal v zadnjico. Prosil sem, ali me lahko pusti samega. Prostor je bil tako majhen in zaprt, da nisem imel kam pobegniti. Ko sem pazniku dejal, zakaj me gleda v zadnjico in ali je moja lepša od zadnjice njegove žene, me je zbrcal, vlekel po tleh, po stopnicah, klical okrepitev, naložili so me v kombi, speljevali, zavirali, pa spet speljevali … Ob prihodu nazaj v pripor me je na dvorišču pričakalo deset paznikov. Na stopnišču me je eden, ki naj bi bil tisti čas uradno na bolniški, udaril. Dobil sem udarec po obrazu, padel na tla, pazniki so me obkolili. Slišal sem samo, da so govorili: pazi kamero, pokrivaj kamero. Prepričan sem, da je bil kasneje posnetek na kameri zmontiran, saj se z mojo zgodbo ne ujema. Dobil sem udarce po obrazu, razklali so mi ustnico, čez 14 dni mi je odpadla polovica zoba. Prosil sem za zobozdravnika, a mi te pravice niso zagotovili. Še danes imam po telesu vidne posledice poškodb, ki so mi jih zadali pazniki. Ko živiš pod takšnim pritiskom, razmišljaš o samomoru. Samo da bi se odrešil vseh teh muk. V očeh nekaterih sem še danes morilec, ker mediji o moji oprostilni sodbi niso veliko poročali. Oproščen sem bil po 16 točkah.« V priporu v Murski Soboti, kamor so ga premestili vzporedno s selitvijo primera na tamkajšnje sodišče, je bilo po pripovedi Volgemuta vse drugače. »Tam nisem imel niti ene težave,« je izpovedal.
Nadpovprečno težaven zapornik
Milanu Volgemutu krivda za umor ni bila nikoli dokazana, organi pregona se s preiskavo primera po njegovi oprostitvi niso več ukvarjali.
Pred sodišče je v petek kot priča stopil tudi 45-letni Kamal Fras, ki je bil v času, ko je bil Volgemut v priporu, vodja spremstev. O dogajanju z Volgemutom se ni veliko spomnil. »Spomnim se, da me je napadel, s kolegi smo ga prisilno vklenili in dali v samico. Ne vem, zakaj me je napadel. Spominjam se tudi, da so težave nastale, ko smo ga spremljali v zdravstveno ustanovo. Tja sem poslal okrepitev, da smo problem rešili. Da ne bi ob naslednjem izhodu znova prišlo do težav, sem zamenjal posadko. Spremljali so ga trije pravosodni policisti. Ko so sporočili, da imajo težave, sem jim šel pomagat. Volgemut je name začel kričati, napadel me je in potegnil nase. Ko smo ga obvladali, smo ga dali v poseben prostor. Spomnim se, da smo ga spremljali v zdravstveni dom in na psihiatrijo v UKC Maribor,« je dejal. Ko mu je državna odvetnica pokazala fotografije Volgemutovih poškodb in ga vprašala, ali so katero povzročili pazniki, je odgovoril, da je gotovo katera nastala zaradi njih, a zagotovo ne po obrazu. »Sam sem šel v bolnišnico urejat svoje stvari (v enem izmed fizičnih obračunov je bil namreč poškodovan, op. a.). Nadaljevanja se ne spomnim, smo pa delovali v skladu z zakonom.« Fras je dodal, da Volgemuta ocenjuje kot povprečno oziroma nadpovprečno težavnega pripornika. Za zgoraj opisani fizični obračun pa je dejal, da je bil izveden v samoobrambi. Tej navedbi je Volgemut sicer oporekal, kot tudi preostali izpovedi priče. Ko je Fras odhajal iz dvorane, sta drug drugega, sicer bolj potihem, ozmerjala z lažnivcem. Na zahtevo obeh se je to vneslo tudi v zapisnik obravnave.
