Zadnja lanska oddaja Odmevov na nacionalni televiziji je bila v petek, 28. decembra, prav posebna. Vodili so jo trije voditelji: Igor E. Bergant, Rosvita Pesek in Slavko Bobovnik. Za slednjega pa ni bila samo zadnja v letu 2018, temveč za vedno. V začetku letošnjega leta je namreč postal upokojenec. Slavko, ki je že zelo zgodaj spoznal, da je novinarstvo tisto, ki ga osrečuje, je začel že kot srednješolec delati na Radiu Radlje, pozneje se je pridružil Koroškemu radiu, vse dokler ga ni omrežila televizija. Del svoje kariere, ki je trajala več kot štirideset let, je posvetil dnevnoinformativnim oddajam Dnevnik in Odmevi. Teh je vodil več kot tri tisoč. Niti ene volitve, pa naj so bile lokalne, državnozborske, predsedniške ali evropske, niso minile brez njegovih soočenj. Dva mandata je bil tudi predstavnik novinarjev v Programskem svetu RTV Slovenija. Pet let pa je svoje znanje prenašal drugim kot predavatelj na Fakulteti za družbene vede.
Tako kot ga ni nikoli premamilo, da bi nacionalno hišo zamenjal za komercialno, se ni nikoli preselil iz Radelj v Ljubljano. »Kdor ve, kako so mi ljubi tisti koroški hribi, travniki in grape, ve, da gre za tako navezanost, da tistih krajev nikoli ne bi zapustil. Doma si tam, kjer si srečen, in zame je to Koroška,« je rad venomer ponavljal. Slavku seveda največ pomeni družina. Spomnimo se, da se zaradi praznovanja ženine okrogle obletnice ni udeležil podelitve žarometov. Sicer pa je človek, ki pusti drugim, da se sami odločajo. Zato ni imel nič proti, ko se je njegov sin edinec odločil, da si bo življenje ustvaril v prestolnici. Kadar mu je težko ali kadar se želi pocrkljati, pa v roke najraje vzame poezijo Ferija Lainščka. Še posebno ljuba mu je pesnikova pesem Ne bodi kot drugi. Ja, Slavko Bobovnik nikoli ni bil tak kot drugi.
