Ni se pustila ukalupiti, čeprav so mnogi to poskušali, temveč je iskala vedno nove poti in šla pogumno naprej. Počasi se bliža sedmemu desetletju življenja, vendar ima več energije kot pol mlajše ženske. Čeprav je že upokojena, še vedno neutrudno ustvarja nove kolekcije, z veseljem pa v podjetniškem inkubatorju svetuje mladim, ki se podajajo na negotovo pot ustvarjanja.
»Treba je vztrajati in nič te ne sme zlomiti,« je Jolandin moto. Jolanda je z nahrbtnikom prepotovala cel svet, se nedavno vrnila s potepanja po Aziji in že snuje načrte za naprej.
Že od malega ima rada posebne, urbane stvari. Medtem ko nekateri dolgo razmišljajo in se ne morejo določiti, kaj bi radi počeli, ko odrastejo, je Jolanda že precej zgodaj vedela, da želi z obleko pokazati, kdo je in kaj jo zanima. Kljub temu je bila pridna tudi pri izobraževanju, saj ga je videla kot vozovnico za naprej. Tako je končala kar tri srednje šole: komercialno, oblikovno in tekstilno, s katerimi si je začrtala pot v svet mode. »Ustvarjanje oblačil je bilo edino, kar sem si želela početi. Že od malega sem hotela nekaj več, zato se po končani šoli in prvi službi nisem zadovoljila s kreiranjem v velikem državnem podjetju, kar je bilo takrat najbolj udobna in najpogosteje izbrana pot, temveč sem se dela lotila čisto po svoje,« pripoveduje.
Varno službo je v tistih časih, ko se je to zdelo malodane nora poteza, zamenjala za negotovo pot podjetništva. Odprla je svoj atelje za oblikovanje oblačil in na Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino patentirala svojo blagovno znamko Thaler. Pred 30 leti so nekoč uspešne tekstilne tovarne, socialistični megalomani, že začele kazati znake propadanja, ženske iz Slovenije in tujine s prefinjenim občutkom za oblačenje, pa niso želele konfekcijskih oblačil, zato so vse pogosteje začele zahajati v njen atelje po unikatna oblačila. In tako je že več kot trideset let. Z mnogimi so se spletle tesne vezi. Pravijo, da so tista prijateljstva prava, ki prerastejo iz poslovnega sodelovanja in ne obratno. Oblikovalkin atelje je eden najbolj trdnih in stabilnih modnih svetilnikov v knežjem mestu.
Navezana na mestno središče
Vse njeno življenje se namreč dogaja v najožjem središču Celja: tam so le par sto metrov narazen butik, delavnica in njen dom. »Ustvarila sem si ga tako, da sem v poslovni stavbi kupila podstrešje, ki ga na dva dela deli velika terasa, ter začela razmišljati, kako bi ga prenovila. Arhitekta nisem marala, saj če se človek ukvarja z oblikovanjem, ima občutek tako za oblačila kot za prostor,« pripoveduje oblikovalka, ki ji tudi lepi prostori dajejo navdih za nova oblačila. Dame, ki prisegajo na njene zamisli, žanjejo pohvale tako na družabnih prireditvah kot tudi velikih modnih revijah. »Kljub temu, da časi za tiste, ki se ukvarjamo s tekstilom, niso najlažji, sem uspela preživeti in ohraniti posebno igrivost, eleganco in vizijo celotnega oblikovanja,« pravi Jolanda in dodaja, da znajo šivilje prisluhniti njenim zamislim in sešijejo tudi tisto, kar se na prvi pogled zdi nemogoče. Zato ni čudno, da se tistim najbolj zahtevnim strankam ni težko peljati daleč, da v minimalistično urejenem butiku nasproti delavnice, izberejo želene obleke.
Posluh in občutek za modo, pa tudi za žensko postavo
»Prava umetnost je strankam prav povedati, kaj jim pristaja, katere obleke skrijejo pomanjkljivosti njihove postave, in s čim poudarijo svoje čare,« razlaga oblikovalka, ki je zahtevna tudi pri svojih oblačilih. Čeprav ima sanjski poklic in si kot oblikovalka lahko naredi vsako oblačilo, kakršno ji poželi srce, njene omare niso nabito polne najrazličnejših oblek in modnih dodatkov. »Sovražim gnečo v omarah. Zato imam doma garderobno sobo, pravzaprav sobico. V njej na obešalnikih visijo kosi, ki so mi trenutno pri srcu in jih lahko poljubno kombiniram. Ko se jih naveličam, jih podarim in si sešijem nova,« pravi in dodaja, da ima že desetletja isto konfekcijsko številko. Sanjsko postavo, ki bi ji jo lahko upravičeno zavidale tudi 40 ali še več let mlajše ženske, vzdržuje s športom. Priznava, da je tudi skrb za lepo postavo garanje. Sama ima srečo, da je navdušena športnica. Prisega na kolo in treking, navdušila pa se je tudi za jahanje. Tako dobi energijo in nove zamisli za snovanje kolekcij.
Oblikovanje zahteva celega človeka
»Še sreča, da je moj sin že odrasel, saj drugače ne vem, kako bi uskladila delo in družino,« je povedala Jolanda. Zdaj namreč vse dneve preživi bodisi v delavnici bodisi v svojem butiku, za prosti čas pa ji zmanjkuje časa. Že nekaj časa je uradno upokojena, vendar še vedno neutrudna. Ne da se letom, ki vztrajno minevajo. »Ponosna sem na svojo starost. Vsako jutro, ko se pogledam v ogledalu, si rečem: Ti si fajn, in se nasmejim sama sebi. To mi da energijo. Sicer pa sem po horoskopu bik, in mi smo ustvarjalni in delovni. Delo me nagrajuje,« pravi Jolanda, ki iz rokava stresa izkušnje. Ko je predavala diplomantom Šole za oblikovanje, jim je na srce položila, naj delajo to, za kar so se odločili. In naj bodo ustvarjalni. »Mene moda nagrajuje in razveseljuje,« pravi oblikovalka, ki je strastna popotnica. Na potovanjih dobiva nove navdihe. »Rada delam z ljudmi. Zato sem tudi mnoge rojstne dneve praznovala delovno in sem za svoje zveste stranke in prijatelje v središču Celja kar nekajkrat pripravila modno revijo,« se spominja. Vsako leto se predstavi tudi na Modnih navdihih.
»Vsak umetnik, ki je kreativen, se dokazuje s svojimi deli, to je delo, ki ga sprejmeš kot igro in te spremlja celo življenje. Imaš boljša in slabša obdobja, vedno pa se dokazuješ s svojimi kreacijami, slikami, skratka oblikovalci se vrtimo v likovnem videnju, risarski in oblikovalski spretnosti, opazujemo, se poglabljamo, razmišljamo in poskušamo razumeti, v čem je skrivnost harmonije. Narava naj bo naša resnična učiteljica, naj nam bo vodilo kako pisano, vedno in vedno znova drugačno in hkrati enkratno je življenje. Kadar se z vsemi čutili prepustimo njenim dobrinam, malim skrivnostim, nam vsako novo spoznanje odkrije delček tega čudeža – mode. Slovenija nima posluha za ustvarjalne ljudi, ne zaveda se, da so dodana vrednost in da so gonilna sila drugim, ki bi se lahko preživljali iz te dodane vrednosti. Žal ji je, da Slovenija nima posluha za umetnike, najdemo pa se posamezniki, ki smo vztrajni in smo našli svoje sanje v svojem delu.«
Sama v svojem raziskovanju mode črpa navdih iz sodobnega življenja ženske, zna ujeti njeno subtilnost in poudariti ženstvenost. Njene samostojne modne revije so vedno prava paša za vsa čutila – ljudje oblačila radi gledajo, otipajo in pomerijo. »Mnogi mi pravijo, da sem ostala prav tako drzna, kot sem bila pred več kot tremi desetletji,« se zadovoljno smeji oblikovalka, ki je tudi že ponosna babica.
Svoje znanje prenaša naprej
Škoda bi bila, da bi dragoceno Jolandino znanje prešlo v pozabo. Zato se je pred kratkim zelo razveselila, ko so jo povabili, da predava mladim. »V Mladinskem centru Celje so povabili kreativne posameznike, ki jih zanima umetnost mode, lepote, fotografije, filmskih zapisov in družabnih omrežij. Z veseljem sem se odzvala povabilu, saj mi ne manjka energije in navdušenja za modo, z veseljem pa to navdušenje prenesem tudi na mlade. Moda se stalno spreminja in preliva iz ene skrajnosti v drugo, opazujemo jo, se prilagajamo, jo ponotranjimo ali odklonimo, kajti naše osebnosti so samosvoje in enkratne. Vsem pa želim povedati, naj sledijo svojim sanjam, vendar morajo zanje trdo garati. Uspeh ne pride sam po sebi!« je sklenila.
