Janez Škof je imeniten komik in brezkompromisen igralec, z nekakšno neusahljivo energijo. O sebi in svoji zasebnosti ne govori rad, pa je vseeno že povedal, da je malce koleričen, da ima močan socialni čut in da z ženo Japonko že dolgo goji multikulturnost, da s svojo drugačnostjo razdaja toplino. Rodil se je v Kranju, na isti dan kot France Prešeren, le 160 let pozneje. V mladosti si je želel postati pilot, a ker bi moral na študij v Mostar, se je odločil poskusiti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani in v prvo uspel ter tako postal igralec. Sicer pa se je z gledališčem ukvarjal že v osnovni šoli v Medvodah, in sicer v amaterskem gledališču, ter pozneje na Gimnaziji Šentvid.
Potem je nastopil tako rekoč na vseh gledaliških odrih, tudi v eksperimentalnih in neinstitucionalnih skupinah, trenutno je član ljubljanske Drame. Znan pa je ne le kot igralec, temveč tudi kot harmonikar, je namreč član glasbene zasedbe Čompe, nepozabna je predvsem njegova interpretacija poezije Daneta Zajca. S pesnikom sta bila prijatelja, imela sta tudi nekaj skupnih nastopov, Janez pa še danes z diatonično harmoniko in Čompami interpretira poezijo tudi drugih slovenskih pesnikov. Zanimivo je, da glasbeno ni izobražen. »Ne poznam niti not, vse v glasbi počnem z improvizacijami,« pravi o svoji glasbi in dodaja, da ima občutek za ritem nekako prirojen. In čeprav se že ves čas poigrava z mislijo, da bi zaradi glasbe zapustil gledališki oder, tega nikoli ni storil in tudi ne namerava, saj ga gledališče neznansko privlači. Vedno igrivi igralec z neko neusahljivo energijo je tako letos postal nosilec prestižne nagrade, Borštnikovega prstana, največje slovenske nagrade na področju gledališča. No, to pa ni njegova prva nagrada: leta 1994 je bil razglašen za žlahtnega komedijanta za vlogo Amorja v Psihi Emila Filipčiča. Prvo Borštnikovo nagrado je prejel leta 2005 za vlogo kralja Edvarda v režiji Diega de Bree. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1990 za vloge Lucinda, Klementa Juga, Toneta Groma in sultana Šahrijarja Lepega. S televizije se ga gledalci spominjajo po vlogah v Naši mali kliniki in Teatru Paradižniku Branka Đurića, pa tudi po filmskih vlogah v nepozabnem Moj ata, socialistični kulak, Petelinjem zajtrku, v Ljubljana je ljubljena, Ljubezen nam je vsem v pogubo in drugih. V živo Janez Škof napolni prostor s svojo prezenco, energijo in neusahljivim komičnim čutom, oziroma kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, »igro ima v krvi«. Režiser Matjaž Pograjc mu je nekoč rekel, da je »telesni igralec«, saj zna toliko povedati z mimiko in telesom. Janez svojo dobro telesno izraznost pripisuje tudi treningu gimnastike v mladih letih, ki mu je na odru pozneje zelo koristila.
Preberite tudi: Mnogi osupli, ko so Darjo Zgonc videli z njim!
Doma živi multikulturnost
Precej bolj redkobeseden pa je Janez Škof o svoji zasebnosti. Danes živi z družino, ženo in tremi otroki na Vrhniki v vrstni hiški. Že več kot dvajset let je poročen z Japonko, s katero pa se zelo redko pojavita na kakšnem družabnem dogodku. Njegova žena je dr. Nagisa Moritoki Škof, jezikoslovka in glasbenica, ki dela na ljubljanski filozofski fakulteti. Eden od otrok, Martin Luka Škof, je režiser. »Ženo sem našel na Gorjancih, v gostilni. Bila je prisotna na predstavi, ki sem jo delal, tam sva se spoznala. Povedala mi je, da njeno ime pomeni peščena morska obala. Takrat se ni zgodilo nič, bila sva le prijatelja, skupaj sva igrala v predstavi, bila pa je še poročena s Slovencem. Šele pozneje sva se zaljubila, čez kakšni dve leti. Je multitalentirana, je dobra glasbenica, igra japonsko harfo. Zelo je ustvarjalna.«
Janez pravi, da je pri njih doma kar cirkus, saj vsi trije otroci hodijo v glasbeno šolo. »Lepo je imeti tri otroke, saj se veliko ukvarjajo drug z drugim. Pri nas na Vrhniki imajo veliko prijateljev in se imajo zelo lepo, ves čas so zunaj.« Najmlajša hči igra flavto, srednji otrok, sin, saksofon in starejša hči violino. Pri Škofovih doma vsak dan uveljavljajo multikulturnost. »Malce sem len, ker se nisem naučil japonsko, ona pa se je slovensko, pa še kup drugih jezikov govori. Tako včasih ne razumem, kaj se pogovarja z otroki.« Janez priznava, da je včasih malce koleričen, a tudi zato, ker veliko dela in pogreša mir, samoto. »Sem pa vedno premalo doma, saj nenehno nekaj delam. V prostem času sem najraje doma in delam, kar želim. Najraje berem kakšne knjige in lenarim. V svojem poklicu sem ves čas obkrožen z ljudmi, zato včasih potrebujem malce samote. Pa ne gre za skrivanje, manjka mi le malce miru. K sreči včasih žena otroke kam odpelje in tako imam nekaj ur le zase.«
Objavljeno v reviji Zvezde št. 44, 30. 10. 2018.
