Pisatelj in prevajalec Alojz Rebula se je rodil v Šempolaju pri Trstu. Med letoma 1936 in 1940 je obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.
Sodil je med redke predstavnike slovenske literature v Italiji, ki so ustvarjali vse povojno obdobje. Njegov pisateljski opus obsega črtice, novele in romane s tematiko umetnosti, slovenske narodne usode na Tržaškem ter refleksivno dnevniško in potopisno prozo. Svoj prvi roman Devinski sholar (1954) je napisal za Literarne vaje slovenskih šol na Tržaškem.
Med njegova najznačilnejša dela sodijo romani Senčni ples in V Sibilinem vetru, Divji golob in Jutri čez Jordan in zbirka meditacij Gorje zelenemu drevesu. Veliko Rebulinih knjig je izšlo pri založbi Mladika, med njimi Cesta s cipreso in zvezdo, Previsna leta, dnevnik Iz partiture življenja (1977-1981) in Nokturno za Primorsko. Za slednjega je leta 2005 prejel tudi kresnika. Več njegovih del je prevedenih v tuje jezike.
Kljub častitljivi starosti je Rebula še vedno ustvarjal. Nazadnje je lani pri Celjski Mohorjevi družbi izšel njegov roman Korintski steber, v katerem se je posvetil vlogi slovenskega krščanskega socializma med vojnim dogajanjem. Pri založbi so o Rebuli zapisali, da je bil plodovit romanopisec in esejist z občutkom za socialna vprašanja ter narodnostno in manjšinsko problematiko, njegovi dnevniški zapisi pa so bili osredotočeni na eksistencialne in intelektualne teme vsakdanjosti.
Za svoje delo prejel več nagrad
Od leta 2009 je bil Rebula redni član SAZU, in je prevajal latinsko, grško in italijansko književnost. Bil je tudi prevajalec antičnih besedil in Svetega pisma ter aktiven publicist.
Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado za literarni opus. Večkrat so ga nagradili tudi v Italiji. Med drugim ga je predsednik Giorgio Napolitano leta 2012 imenoval za velikega častnika viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo. Decembra lani sta z ženo, pisateljico Zoro Tavčar, prejela častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo.
Ob 90-letnici mu je predsednik Borut Pahor izročil zlati red za zasluge za izjemen prispevek k uveljavljanju slovenskega jezika, kulture in slovenstva v zamejstvu, Slovenska škofovska konferenca pa mu je podelila najvišje cerkveno priznanje - odličje sv. Cirila in Metoda. Ob jubileju sta Mladinska knjiga in Cankarjeva založba pripravili tudi simpozij o Slovenski tržaški literarni šoli, v sklopu katerega sta bila v ospredju prav Rebula in tržaški pisatelj Boris Pahor.
"France Bevk je vodil revijo Razgledi. In prav ta revija je bila skupno glasilo, v katerem sva z Rebulo postavila osnovo za rast osvobojene književnosti, ki je ob nastanku novih pesnikov in piscev rodil današnjo slovensko literarno šolo v Trstu," se je na simpoziju spominjal Pahor.
Rebulo sta sicer zanimala preteklost in sedanjost celotnega sveta, ne le majhnega tržaškega območja. "Ni me zaznamoval Kras, ki ga imam zelo rad, niti Loka pri Zidanem mostu, ki jo imam še raje, zadostovala mi ni niti Evropa, pač pa svetovno, planetarno občutje," je pojasnil ob 90. življenjskem jubileju. V Loki pri Zidanem mostu je pisatelj zadnja leta prebival s soprogo.
V Jugoslaviji je zelo odmeval intervju, objavljen leta 1975 v posebni izdaji revije Zaliv, brošuri Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. V tem pogovoru z Rebulo in Pahorjem je namreč Edvard Kocbek obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji.
