Dvajsetletna Ljubljančanka Ema Kozin je nenavadna mladenka. V boksarskem ringu z njo ni dobro češenj zobati, saj je nevarna tekmica. Zasebno pa je nežno, tiho in skromno dekle, pripravljeno garati. Njena pot na boksarski Olimp je bila dolga in trnova, tlakovana samo s podporo staršev in trenerja Rudolfa Pavlina, kajti država za mlado svetovno prvakinjo nima posluha. V kratkem jo čaka zgodovinski derbi, ki se ga zelo veseli, ima pa tudi malo treme.
Preberite tudi: Sta se Drnovškova hči in igralec razšla? Kliknite TUKAJ!
Ko jo je oče pri dvanajstih letih prvič pripeljal v telovadnico, ki je bila najbliže njihovemu domu, se je trener Rudolf prijel za glavo. V svoji karieri še ni videl bolj nerodne in plahe deklice. Zaradi bolj okrogle postave se je očetu zdelo, da bi boks utegnil dobro vplivati na hčerkino samozavest. Ema je imela za seboj tri leta rokometnih treningov, na katerih se ni dobro počutila. »Bila sem prestrašena, sramežljiva in hudo nesamozavestna. Znašla sem se med samimi gorilami, trener mi je velel preskakovati kolebnico in delati počepe, pri čemer sem se zvalila na hrbet. En mesec sem morala samo skakati čez kolebnico,« se spominja in dodaja, da se je od nekdaj počutila drugačno od drugih: starša, starejši brat in mlajša sestra so odlični plesalci, sama pa se zdi na plesnem parketu kot slon v trgovini s porcelanom. »Vendar sem se tudi v telovadnici počutila, kot da sem na drugem planetu. Sčasoma sem postajala čedalje bolj spretna in manj okorna. Najprej sem trenirala dvakrat tedensko, nato štirikrat, kmalu pa sem šla že na prvo tekmo, ki je bila odločilna. Na njej sem zmagala, kar mi je dalo motivacijo za naprej,« se spominja Ema, ki je bila iz leta v leto boljša. Obenem je še z odliko opravila osnovno šolo in tehniško gimnazijo, na katero je hodil tudi brat. Šola se ji je zdela zanimiva. Nanjo se je vpisala z zavedanjem, da ji bo že brat pomagal, če ji ne bo šlo. Zdaj študira finančno matematiko in priznava, da so sošolci zaradi njenega športa včasih kar malce v zadregi. Predvsem pa bolj uvidevni, kot bi bili morda sicer, saj se zavedajo njenih jeklenih pesti, ki pa jih v šoli ni še nikoli uporabila.
Naporni treningi
Športno strast izživi v telovadnici, kjer se poti po dvakrat na dan. Ob tem še pridno študira in celo dela prek študentskega servisa, saj njen trener meni, da je športna kariera minljiva in nepredvidljiva in da je zelo pomembno tako formalno kot neformalno izobraževanje. Ema mu v vsem sledi, pravi, da ne bi mogla imeti boljšega trenerja. Z leti se je njena tehnika izjemno popravila, temnolaska je dokaz, kako daleč se da priti z malo talenta in veliko trdega dela. Boks ji je povsem spremenil življenje, z njim je dosegla železno disciplino, ima najboljšega trenerja in lepo življenje, četudi je kdaj polna modric. Kakšne resnejše poškodbe, kot je denimo razbit nos ali arkada, za zdaj še ni imela.
Ema se ne liči, zaradi treningov to tudi ni praktično, se pa sestra vsakič ponudi, da ji s pudrom prekrije modrice od treningov in tekem. Njena edina lepotna težava so močno skodrani lasje, ki jih ima po mami. Njena mama jih pred tekmami v sedem kitk spleta kar petinštirideset minut, pa so že kmalu povsem neukrotljivi. Vendar ji za to ni prav mar. Raje ostaja osredotočena na delo in uspeh. Še pred kratkim se je njena ekipa na vse pretege trudila, da je napraskala denar za potovanja na dvoboje, zdaj pa so se stvari počasi začele premikati. Ema je namreč dekle, o kateri bomo po ocenah profesionalcev v boksu še veliko slišali.
