Tožilstvo je prepričano, da sta libanonskega znanstvenika Michela Stephana vodili maščevanje in sovraštvo, saj naj bi nekdanjega sodelavca s Kemijskega inštituta Janeza Plavca krivil za izgubo službe leta 2010 in onemogočanje njegove ponovne zaposlitve v tej ustanovi.
Irena V. je pričala, da obtoženca pozna kot nekdanjega sodelavca, s katerim je imela »same dobre izkušnje«. »Bil je izvrsten sodelavec, vedno pripravljen pomagati vsem,« je dejala in poudarila, da ga spoštuje kot človeka in strokovnjaka, s katerim sicer neposredno kot kemika nista sodelovala. Da bi Stephan ob odpovedi grozil z razstrelitvijo inštituta, zaradi česar so morali poostriti varnost, ji ni znano. Ob tem je pojasnila, da je v tistem času ravno zaključevala neki pomemben projekt in »da se z govoricami v tej hiši ne ukvarja«. Na vprašanje tožilke, ali ima kakšno mnenje, zakaj bi Stephan naročil umor Plavca, pa je odgovorila: »Meni se zdi stvar nemogoča, ne morem verjeti.«
Odpovedi Stephan ni hotel prevzeti
Tudi Maša K., nekdanja pravnica na inštitutu, o Stephanu ni vedela povedati nič obremenilnega. Spominja se, da najprej ni hotel sprejeti obvestila o izteku pogodbe, o čemer je naredila uradni zaznamek. Obvestilo mu je bilo zato vročeno na sestanku, ki ga je vodil takratni direktor dr. Janko Jamnik. Da bi bilo ob odpustu Stephana z inštituta burno, priči ni znano, sestanek je po njenih besedah potekal mirno. Sicer pa je bilo na inštitutu menda splošno znano, da si je obtoženi tam prizadeval ostati. In zakaj Stephanu niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi? Prvič, ker je z inštituta ukradel starinsko zofo »še iz Kidričevih časov«, in drugič, ker z njim niso bili zadovoljni poslovni partnerji pri Leku, je na eni prejšnjih obravnav povedal oškodovanec Plavec, ki sicer ni niti slutil, da bi ga kdo hotel ubiti.
