Tanja, če ne bi bilo trebuščka, človek sploh ne bi pomislil, da ste noseči. Kako se počutite?
Počutim se super. In res, če se ne bi kdaj kam zaletela s trebuhom in če me ne bi prijatelji kar naprej božali po trebuščku, sploh ne bi vedela, da sem noseča. (smeh)
Preberite tudi: Šok na poroki Darje Gajšek. Kliknite TUKAJ!
Kako pa poteka nosečnost? Vas kaj mučijo jutranje slabosti in podobne tegobe, ki običajno spremljajo bodoče mamice?
Zaradi slabe izkušnje, ki je za mano, se nisem upala prehitro veseliti. Naredila sem vse preglede in preiskave – od ultrazvokov do nuhalne svetline in biopsije horionskih resic. Šele ko sem dobila izvid, da je vse dobro, sem si oddahnila. Je pa res, da je lahko kadarkoli karkoli narobe, zato sem zelo previdna. Še posebej ker spadam v skupino starejših nosečnic. Slabosti so bile pa najhujše v tretjem mesecu. Ampak ne jutranje, temveč mi je bilo slabo predvsem popoldne in zvečer. Bruhala sem po kisli in sladki hrani, res je bilo zoprno.
Verjetno sami najbolje veste, kako se vaše telo iz tedna v teden spreminja. Trebušček imate lepo okrogel. Kaj pa drugače, se je kaj spremenilo vaše razpoloženje, želja po točno določeni hrani, pijači in podobno?
Vesela sem, da se mi obli samo trebušček. No, pa prsi so polnejše in možu je to prav všeč. (smeh) Na srečo pa nimam težav z zatekanjem, visokim tlakom, sladkorno. Tudi pri hrani nimam kakšnih posebnih popadkov in želja. Najbolj mi prijajo sadje, zelenjava in sladoled. Izogibam se ocvrti hrani, ker me po njej peče zgaga. Pa mučijo me krči v nogah ponoči, zato zdaj redno uživam magnezij. Kar pa se tiče mojega razpoloženja – do zdaj sem bruhnila v jok dvakrat, drugače pa menda sploh nisem sitna. Tako vsaj pravi moj mož ... Ali pa noče povedati po resnici. (smeh)
Kljub nosečnosti ste še vedno polni energije. Verjetno jih ni malo, ki vam pravijo, da vas je nosečnost še polepšala.
Res pravijo, da žarim, celo moj ginekolog tako pravi. Imam pa seveda res dodaten razlog za dobro voljo, saj je otroček zelo zaželen in je bil že skrajni čas zanj. Je bilo pač tako, da sem dolgo skrbela za babico, potem sem začela medijsko kariero in nikoli ni bil pravi čas za otroka. Tako se mi je vsaj zdelo. Pa še nekaj je bilo – tri od štirih dobrih prijateljic so vse za zdaj brez in smo si nekako dajale potuho ... No, je pa ena zanosila tri mesece za menoj, tako da bo imel otroček super družbo.
Ste pri tej nosečnosti morda bolj previdni, ker imate za seboj slabo izkušnjo?
Ja, seveda sem bolj previdna. K sreči z zanositvijo nimam nobenih težav in sem bila noseča že pred dobrim letom dni. Pa je imel otroček okvaro in se je nosečnost končala nekje na polovici. Bilo je zelo hudo, ker sem že čutila »brcike«. Ampak vse se zgodi z namenom, hude izkušnje nas krepijo in z obupavanjem ne pridemo nikamor. Vsaki nosečnici pa bi svetovala, naj gre na vse preglede, ki ji pripadajo. Pa ne čakati z nosečnostjo predlogo, če le imate vse možnosti za otročka. Kasneje pride več težav in biološka ura začne tiktakati, pritisk pa ni dober. Opažam, da ima tudi ogromno parov težave z neplodnostjo in kar hitro so leta mimo.
Imata z možem že kaj pripravljeno za otroka?
Voziček, lupinico in športni sedež so mi poklonili na vozički.net. Res imajo zelo kakovostne vozičke in ogromno izbiro. Previjalno mizico sta kupila dedek in babi, nekaj oblekic sem dobila, posteljico in jogi pa sva naročila. Kaj si pa želim izbrati tudi sama, ker je le prvi otroček. Saj vem, da hitro prerastejo in da je nesmiselno kupovati preveč. Ampak oblekice so tako srčkane! Sicer kupujeva v nevtralnih barvah. Sobica pa še ni pospravljena, ker živiva na morju, je v njej še polno poletne krame. Ravno zdaj, ko pišem, je začel možek malo pospravljati. (smeh)
Kaj pa otrokov spol – že veste, nosite pod srcem punčko ali fantka?
Resnično si želim tako punčko kot fantka, ampak za zdaj nas na ultrazvokih zafrkava. Enkrat je ginekolog rekel, da bo punčka ali pa fantek z majhnim lulčkom. Drugič je bil ta videti večji, tretjič je pa otroček nogice tesno stiskal skupaj. Že zdaj je navihan. Brca pa kar močno. Prijateljice z izkušnjami mi napovedujejo fantka. No, oblekice so ravno zato nevtralnih barv. Tudi sicer ne bi kupovala za punco rožnatih, za fanta pa modrih. Všeč so mi zelene, rumene, oranžne, bež barve.
Imate že seznam imen za otročička ali že točno veste, kako bo otročičku ime? Čigava bo obveljala – vaša ali moževa beseda?
Hm, ta je pa težka. Lažje se mi zdi izbrati ime za punčko. Sicer se z možem strinjava, da ne želiva zelo dolgih imen ali popačenk, ne želiva čudnih izpeljank, pa tudi Jožica ali France ne bo, čeprav so stara slovenska imena lepa in jih spoštujeva. So pa možu všeč tudi kakšna imena, ki meni niso, in obratno. Za vsak spol jih bova nekaj izbrala in upam, da velja tisto: ko otročka zagledaš, točno veš, katero ime je pravo zanj.
Vas je kaj strah samega poroda ali se ga veselite? Že veste, kje boste rodili?
Poroda me ni prav nič strah. Zdi se mi najbolj naraven dogodek. Zelo strah me je igel, operacij, jemanja krvi. Zato verjetno epiduralna analgezija ni zame. Poroda se pa res ne bojim. Mogoče tudi zato ne, ker imam najboljšega ginekologa, ki je tudi porodničar. Aleksander Merlo iz porodnišnice Postojna. Res mu zaupam, zato bom rodila v Postojni. Če bo vse v redu, me mika porod v vodi. V porodnišnici imajo tako lepo sobo z džakuzijem, kot bi bila v toplicah. In voda sprosti mišice.
Kako pa dojenčka pričakujejo vajini starši? Dedki in babice? Imajo že sicer kaj izkušenj z vnuki?
Mojih staršev že več kot 20 let ni, mami mi je umrla, ko sem imela 12 let. Tast in tašča pa sta seveda vesela. Imata hčerko, ki ima dve deklici, stari pet in osem let, zdaj pa bo končno dobil otroka še njun sin, moj mož. Vedno znova čakajo slikico z ultrazvoka in se seveda veselijo z nama. Pa tudi sodelavke in sodelavci z radia Veseljak so zelo prijazni, uvidevni in že komaj čakajo najmlajšega Veseljaka.
Verjetno se boste po porodu za nekaj časa poslovili od mikrofonov. In prav gotovo vas bo veliko poslušalcev in gledalcev v tem času pogrešalo. Kaj jim sporočate?
Slovenija je ena od držav, kjer je porodniška ekstremno dolga, kar 12 mesecev. Iskreno, nimam v načrtu, da bi bila tako dolgo doma. Sploh ker sem tudi urednica spletne strani veseljak.si in to delo lahko opravljam od doma. Časa vrnitve pred mikrofon pa ne morem napovedati: otrok bo seveda prvi in on bo narekoval tempo. Ko bom videla, da sva oba pripravljena, se bom vrnila. Verjamem, da bodo sodelavci z veseljem kdaj prevzeli vlogo varuške. Poslušalci in gledalci me pa že leta sprašujejo, kdaj bo otroček, da je že čas in se iskreno veselijo z nama.
