Čeprav je na glasbeno pot stopila zelo mlada, pravi, da se ne spomni ničesar, kar bi se ji, ko si je ustvarjala kariero, zdelo posebej težko. »Težje so bile v mojem življenju druge stvari. Na primer, ko sem prišla do spoznanj, ki so se navezovala na moje zgodnje otroštvo.« S tem ima v mislih predvsem odkritje, o katerem je brutalno iskreno pisala tudi v svoji avtobiografiji To sem jaz, in sicer, da ženska, za katero je sedem let mislila, da je njena prava mama, to v resnici ni – njena mama je namreč umrla nekaj dni po njenem rojstvu. »Predstavljajte si, da ugotovite, da ženska, ki jo kličeš mama, v resnici ni tvoja mama. In da ti to kar tako, nepričakovano, pove sestra tvoje prave mame ... To je bila prva velika bolečina v mojem življenju. Druga velika bolečina je bila smrt mojega brata v prometni nesreči, potem je prišla vojna. Toda stalnica med vsemi temi življenjskimi preizkušnjami je bila moja kariera: koncerti, albumi, kar je bil zame ves čas neki ventil, osvobajajoč element, ki mi je pomagal, da sem prebrodila tudi težke čase. Zato sem srečna in se zahvaljujem Bogu, da mi je dal ta dar in možnost, da se v življenju ukvarjam z glasbo, ne s čim drugim, težjim. Kajti glasba je najlepši način, da pozdraviš dušo.«
Preberite tudi: Jabolka v najslajši podobi. Kliknite TUKAJ!
Smeh te drži pokonci
Poleg tega, da ji je dano ustvarjati glasbo, ki jo tako osrečuje, so posebna radost v njenem življenju družina in prijatelji. »Imam čudovitega sina, snaho in vnukinjo, ki so moj svet, poleg njih pa drage prijatelje, ki jih sicer lahko preštejem na prste ene roke, ampak pomembno je, da so to tisti pravi. Prijatelji se namreč ne štejejo na stotine in na tisoče – če imaš enega pravega, imaš v življenju ogromno bogastvo.«
Ena takšnih je pri njej tudi Gabi Novak, pevka in vdova Arsena Dedića, s katero je večkrat stala tudi na odru, povezuje pa ju, kot pravi Tereza, edinstveno prijateljstvo. »Ona je več kot dobra prijateljica. Skupaj se imava vedno krasno in zanjo imam samo najlepše besede. Ravno pred dvema dnevoma sva se nazadnje videli in smejali sva se kot nori! Gabi je genialna, v njej je toliko duha in duhovitosti. In to je tisto, kar človeka drži pokonci – da se rad in veliko smeji. Seveda ne moreš biti ves čas vesel, vsi imamo trenutke, ko smo utrujeni in se težko spravimo pokonci, vendar je ta pozitivna naravnanost veliko vredna.« Sicer pa enako kot za Gabi velja tudi zanjo – v njej je ogromno iskrivosti in duhovitosti, ni pa se ji težko niti pošaliti na svoj račun. »Veste, kaj je moja dobra lastnost?« smeje se vpraša. »Da takrat, ko mislim, da sem že potonila in ko sem tako utrujena, da ne morem več naprej, nekako najdem energijo in speljem stvar do konca. Malo prej sem bila na primer tako izčrpana, da sem v avtu kar zaspala, ampak potem sem od nekod potegnila moč, da sem opravila obveznosti.« Pa tiste manj dobre lastnosti, katere so? »Gotovo naivnost, ki je še vedno brezmejna. Nagnjena sem k temu, da verjamem ljudem. Poleg tega sem občutljiva, kar prav tako ni dobro, in trmasta. Tehtnice sicer nismo znane po trmi, vendar sem prepričana, da je moj podznak kakšen trmast karakter, recimo oven ali bik. Tega žal ne morem zagotovo vedeti, ker nimam podatka o uri, ob kateri sem bila rojena. Ker je moja mama umirala, jaz pa sem bila slaboten novorojenček, se s tem, da bi si zapisal čas mojega rojstva, seveda nihče ni ukvarjal. Ampak trmo imam v sebi, nedvomno. Ko se nekaj odločim, moram to narediti zdaj!« se smeji. »Ljudje mi ves čas govorijo, češ, umiri se malo, bomo to jutri, ampak pri meni to preprosto ne gre. Poznate tisti rek – jutro je pametnejše od večera? No, jaz si mislim: jaz bom to naredila zdaj, kdo ve, kakšno bo jutro,« v smehu pojasnjuje in nadaljuje: »Trma sicer sama po sebi ni spet tako slaba lastnost, dokler je v mejah normale. Vse, kar je pretirano, ni dobro.«
Rada pomaga ljudem
Morda je prav zaradi trme, ki jo omenja, znana tudi kot ženska nezlomljivega duha in silne življenjske energije. »Te energije imam res veliko,« prikima. »Če okoli mene ne bi bilo ljudi, ki mi jo odvzemajo, ne vem, kaj bi počela z njenim presežkom,« se nasmehne, »a dajem jo samo ljudem, ki si to zaslužijo, na primer svojemu občinstvu, ne pa tistim, ki si je ne. Obstajajo namreč ljudje, ki ti namerno pijejo energijo. Nekateri ljudje imajo dobre vibracije, spet drugi pa ne, tako pač je v življenju.« Poleg tega da razdaja svojo energijo na odru, ji veliko pomeni tudi, da lahko pomaga ljudem. »Kadar jim je najtežje, se na vse načine trudim, da jim to olajšam. To me dela zadovoljno. In čeprav včasih ni mogoče, da bi storila to, kar si najbolj želim, torej jim omogočila, da naprej živijo svoje življenje, kot so ga doslej, kar me boli, se vseeno trudim.«
Legendarna pevka pa ni le človekoljubka, temveč tudi ljubiteljica psov. Družbo ji je delalo že veliko pasjih prijateljev, zadnja pa je »redka lepotica« Nike Terezine priljubljene pasme cavalier king charles, stara leto in dva meseca. »Je prava dama, ima svoj fotelj, ki je rezerviran samo zanjo, dovolim ji tudi, da spi pri meni v postelji, ne pustim pa ji, da je preveč zunaj, ker to ni v naravi njene pasme. Če samo pomislim, da bi jo spustila na ulico ... povozil bi jo prvi avto!«
