»V štirih letih, ko sem bil urednik Razvedrilnega programa, nisem povsem pobegnil izpred kamer, temveč sem enkrat do dvakrat letno kljub temu še kaj vodil,« odgovori dobro razpoloženi Mario Galunič na vprašanje o morebitni tremi pred ponovnim voditeljskim izzivom. »Vsako leto, razen letos, sem vodil Melodije morja in sonca, pa tudi Slovensko popevko in Emo, tako da sem ostal v formi. Če ne bi bil nekaj let pred kamerami, bi gotovo imel preveč težav z vrnitvijo. Jasno je, da ima človek s kilometrino pred kamero manj opravka sam s seboj, a vračanja pred kamero, še posebno z novo oddajo, so vedno težka. Tu so velika pričakovanja drugih, predvsem pa lastna. Človek ima vendar omejitve in ne more vedno pokazati kaj povsem novega.«
Preberite tudi: Petru Prevcu je bilo zaradi tega zelo hudo. Kliknite TUKAJ!
Prva vaja za delo pred kamero bo že Popevka, ki jo bo vodil skupaj z Nuško Drašček, ki se bo pred kamerami v voditeljski vlogi preizkusila prvič. »Priznam, da sem pred tem vodenjem malce nemiren. Nuška je v Nemčiji in sva v stikih, a v živo se bova sestala šele zadnje dni pred dogodkom. Popevka je dogodek, kjer se ve, kaj se pričakuje – to je elegantno in galantno vodenje, glavna stvar pa so skladbe. Na žalost bo letos znova potekala v studiu in zaradi tega sem malce žalosten, saj so festivali najboljši, ko je veliko občinstva, a žal denarja ni in lahko smo srečni, da sploh imamo Popevko,« malce žalostno razlaga Mario.
Res se vrača z novo oddajo
Govorice, da se na male zaslone vrača z novo oddajo, priljubljeni voditelj potrdi. »Tukaj sem zaposlen kot voditelj in to je moja služba še naprej. Štiri leta sem bil urednik Razvedrilnega programa, zdaj nisem več. Moja želja po nastopanju sicer ni več tako močna, kot je bila pred petindvajsetimi leti, pa tudi denarja in oddaj je vse manj, zato se priložnosti ne ponujajo vsak dan. Vsekakor pa si želim, če spet pridem pred kamere z redno oddajo, da vanjo verjamem, za njo stojim in da mi je všeč, kar delam, da imam vse niti v rokah,« pravi Mario, ki je bil vedno tudi urednik oddaj, ki jih je vodil. »Malo ljudem lahko tako zaupam, da bi prišel samo pred kamere, ker so že drugi vse uredili. Jaz želim vedeti vse o oddaji, zmeraj sem želel biti pri vsem zraven – od vprašanj, gostov do glasbenih točk, vse sem hotel vedeti. Le tako lahko živim in stojim za oddajo. Tako se bom tudi angažiral za novo oddajo, ki naj bi se začela spomladi prihodnje leto.«
Zagotovo pa to ne bo oddaja v slogu Spet doma, saj so smernice zdaj drugačne in bi bil uspeh take oddaje vprašljiv. Kot urednik Razvedrilnega programa je bil s temi smernicami ves čas na tekočem. »Uredniška funkcija je bila zame neprecenljiva in neponovljiva življenjska izkušnja. Po dvajsetih letih dela za kamerami, kjer sem se ukvarjal bolj kot ne sam s seboj, sem moral ta svoj mali svet širiti na vse oddaje, jih vse vzljubiti in skrbeti zanje. Toliko dela še nisem imel nikoli. Fizično sem bil v službi od jutra do večera, v mislih pa ves čas. To je naporno delo, čeprav dobiš veliko nazaj. Dragoceno je spoznanje, kako deluje televizija v globini. Pravzaprav sem lahko odprl še ena vrata in spoznal tisto, do česar prej nisem imel dostopa. Ta izkušnja prinese dobre in slabe stvari, ljudi, s katerimi sem delal dvajset let, sem pogosto spoznal na novo, tudi odnosi se z drugim položajem lahko spremenijo. To sem potreboval, bila je intenzivna izkušnja. Sploh ne vem, kdaj so minila ta štiri leta,« se spominja in doda, da je funkcija urednika imela velik vpliv tudi na njegovo zasebno življenje. »Za moje zasebno življenje so bila to kar malo izgubljena leta. Veliko stvari je trpelo in bilo na stranskem tiru. Za moj karierni razvoj pa je to velika naložba. Naučiti se moram le ene stvari: da služba ni najpomembnejša stvar na svetu. Jaz sem namreč zelo natančen, analitičen, vse jemljem zelo resno in želim vse opraviti najboljše, sem načelen in želim, da so stvari okrog mene urejene. Ničesar ne morem jemati z levo roko, to celo preziram. Pomembno pa mi je, da rad hodim v službo, a vendar imam še svoje življenje. Ne maram se preveč zbližati z ljudmi v službi, to je pogosto slabo. Tu ne gre za čustva, temveč za kariere, položaje in denar.«
In ko je bilo res hudo, je tolažbo poiskal pri svoji dobri prijateljici, s katero je pred leti sodeloval v oddaji Zoom, Desi Muck. »Večkrat sem šel k njej, jo prosil za kak nasvet ali pa sem enostavno malo potarnal. Potreboval sem nekoga, ki pozna razmere na televiziji in me razume. Vesel sem, da sem po štirih letih živ in zdrav, sem pa opazil prve sive lase na glavi. Morda je to očitna posledica urednikovanja.«
Novi ljubezni
Ko Maria povprašamo o prostem času, se nasmehne in odgovori: »Živim kot običajni ljudje. Imam nekaj konjičkov, poleg ljubezni do knjig in gledališča imam največ veselja s svojim vrtom, ki ga imam ob hiši na deželi, na Dolenjskem, tam sem obdan s svojimi rožami. Jaz seveda želim, da je vrt popolnoma urejen, tak sem. Dela je veliko, a je vredno. Občudujem trajnice in po nasvete hodim k strokovnjakinji Bernardi Strgar. Odprl se mi je nov svet, ki ga prej nisem poznal: na vrtu imam vsaj trideset vrst različnih trajnic, ki jih je treba pravilno kombinirati, vzgajati in obrezovati. Dela je res, kolikor hočeš. Letos mi vse lepo uspevajo, še zdaj, pozno poleti, je vrt poln pisanih cvetov. To je moja sprostitev. Druga, še večja ljubezen pa je moj kuža, ki bo oktobra star eno leto. Gre za črnega pritlikavega šnavcerja. Dolgo sem razmišljal, ali imam čas za psa, a zdaj vidim, da ni težav, in zdaj mi je žal, da se za kužka nisem odločil že prej. Koliko ljubezni je to! Pomembno je le, da imam ljudi, ki ga lahko vzamejo in lepo delajo z njim, kadar sem jaz na poti. Saj veste, pes je kot družinski član.«
In ko je bilo res hudo, je tolažbo poiskal pri svoji dobri prijateljici, s katero je pred leti sodeloval v oddaji Zoom, Desi Muck. "Večkrat sem šel k njej, jo prosil za kak nasvet ali pa sem enostavno malo potarnal."
S kužkom je prišlo tudi nekaj novih obveznosti: ker Mario želi, da je kuža lepo vzgojen, je z njim že obiskal malo pasjo šolo, zdaj se odpravljata še v veliko šolo za pse. »Ko sem v službi, me počaka doma. In kako je lep občutek, ko me pričaka že pri vratih in me je neznansko vesel, ko se vrnem! Tako komaj čakam, da je vikend in da grem na Dolenjsko, kjer se lahko ukvarjam z njim. In še nekaj se je zgodilo: nenadoma sem na sprehodih spoznal ogromno novih ljudi, ki prav tako sprehajajo svoje kužke. Pogovarjam se z ljudmi, s katerimi se sicer ne bi, saj nisem imel razloga, zdaj pa je razlog za pogovor kuža. V bloku, kjer živim že deset let, do zdaj nisem poznal skoraj nobenega soseda. Zdaj pa zaradi kužka poznam vse več sosedov in se dobro razumemo. To, da nas ta mala bitja zmorejo povezati, se mi zdi odlično.«
