Šolske reforme in spremembe, ki otrokom dajejo več svobode, so dvignile veliko prahu. Za nekatere so dobrodošle, drugi pa se zgražajo nad tem, da bodo njihovi potomci pod njihovo streho imeli samo pravice in skoraj nič dolžnosti. Predvsem pa jim gre v nos odredba o varovanju podatkov, po kateri bodo morali polnoletni otroci dovoliti, da šola njihove starše obvešča o njihovih prestopkih. Zanimalo nas je, kako imajo to urejeno znani Slovenci, ki imajo otroke na pragu odraslosti. Pa tudi kako jih vzgajajo in koliko odgovornosti jim nalagajo.
Preberite tudi: Režiser Reke ljubezni 'spakiral' kovčke. Kliknite TUKAJ!
Franci Planinšek, sin
»V svojem življenju sem veliko operiral in malo nadziral. Levji delež vzgoje devetnajstletnega sina Jakoba je prevzela nekdanja žena Urška Draž, ki je opravila imenitno starševsko delo, za kar sem ji in ji bom večno zelo hvaležen. Medtem ko sem bil jaz bolj strog, me je ona dopolnila s svojo mehkobo in nežnostjo. Jakob obiskuje Gimnazijo Vič, je priden v šoli in sploh krasen človek, ne da bi samo enkrat pogledal v e-asistenta ali ga kakor koli nadziral. Dogovorjeno imava, da če ga nadziram jaz, potem lahko tudi on meni brska po mojem telefonu ali osebnih stvareh, vendar te meje še nikoli nisva prestopila. Rad pa imam red in vedno brezhibno pospravljeno stanovanje, zato je edino, kar zahtevam od njega, ko me obišče enkrat ali dvakrat na teden, da za seboj pospravi, da je vedno videti, kot da ne bi nihče živel v stanovanju.«
Claudia Hercog, dve hčerki
»E-asistenta nikoli nisem želela, saj svojima otrokoma zaupam in z zlorabami škodita sama sebi. Starejša hči Gloria je že v službi. Njej povsem zaupam, nikoli je nisem nadzirala, vedno je bila samodisciplinirana in odgovorna. Mlajša Amelia pa je vihrava in ji je vseeno, kakšno oceno dobi. Nikoli si nisem prizadevala za to, da bi moral biti moj otrok to, kar si želim jaz. Pomembna mi je otrokova sreča, ne pa ocene. Obe hčerki vzgajam z zavedanjem, da se lahko kadar koli obrneta name in mi zaupata najgloblje strahove in skrivnosti. Uči pa se vsak zase in se je treba potruditi. Vedno jima poudarjam, da ni pomembno, kaj bodo rekli drugi, temveč je pomembno, kaj nosita v srcu in ju veseli.«
Ema Kurent, štirje otroci
»Starši polnoletnih otrok nimajo kaj kukati v e-asistenta. To se mi zdi tako, kot da vdiraš v njihove sobe. Polnoletnost je treba spoštovati. Če polnoletni otroci še živijo doma, se je treba zmeniti in se tega držati. Niti v osnovni šoli se mi ni dalo preverjati ocen v e-asistentu. Raje grem na govorilno uro, saj šola niso samo ocene, temveč tudi drugo, o čemer se je treba pogovoriti, vmes pa se pokuka še v redovalnico. Otroke vpenjam tudi v delo doma. V hiši največ naredim jaz, saj imam doma pisarno, vmes kuham, perem, malo počistim. Načelno morajo otroci tudi delati, pospravljajo svoje sobe, v kuhinji imamo dežurstva, vsak otrok je en dan odgovoren za čiščenje. A pogosto najdejo izgovore ali se urnik podre, ko gre en za nekaj časa od doma ali ga ni doma ves dan.«
Iva Babić, sin in hči
»Načelno se mi zdi e-asistent nepotreben. Mislim, da imajo otroci pravico izbrati, kdaj bodo povedali, kakšno oceno so dobili, ali jo bodo morda celo zamolčali, dokler je ne popravijo. Nenehen nadzor jih naredi nesamostojne in neodgovorne. Na koncu bomo starši tako ali tako vse izvedeli. Naj bo šola njihovo delo in njihova odgovornost.«
Diana Kotnik Lavtižar, trije sinovi
»Pri nas nimamo e-asistenta. Z njim povzročamo še večjo nesamostojnost otrok in hkrati nadzor nad vsem. Prepričana sem, da se na napakah učimo, da se za uspeh borimo, če si to seveda želimo. Z e-asistentom ne dosežemo nič drugega kot to, da so otroci aparat naših pričakovanj. Ne zdi se mi pomembno, da morajo blesteti v šoli in biti najboljši, ker realno v življenju tega ni! Za svoje uspehe in neuspehe smo odgovorni sami. Prej kot nam je to jasno, boljše za nas. Ko jih poskušamo zaščititi pred neuspehom, jim vse to preprečimo, postanejo krasni in vodeni nebogljenčki. Tudi sama sem svojo mamo prikrajšala za kakšno slabo oceno. Izvedela je na govorilnih urah in zaupanje zaradi tega ni splavalo po vodi. Bistveno bolj pomembni od ocen so socialna spretnost, komunikacija, navezovanje stikov, samostojnost, razvijanje lastne vizije in iskanje rešitev ter vse, kar nam lahko pomaga pri iskanju službe, napredovanju ali kakor koli biti uspešen. Moji otroci so samostojni, komunikativni, znajo sodelovati, so delovni, samozavestni, niso pa vsi odličnjaki.«
