Njuno poznanstvo traja že dobrih pet let, seznanil pa ju je Domnov brat Vid Valič, ki je z Domnom vodil prejšnjo sezono oddaje in bil tudi pred tem, še v paketu s Petrom Polesom, dolga leta njen prepoznavni obraz. »No, ampak zdaj je Vid poletel novim horizontom naproti, midva pa sva na ta račun dobila nov horizont,« se smeje Domen.
»Ja, Vid je bil v bistvu najin mecen,« pripomni Sašo. »Najboljši komentar, kar sem jih prebral na to, da bova letos midva vodila SIT, pa je bil: aha, Domen vodi, v redu, glede tega zraven pa – najprej sem mislil, da je Jurij Zrnec, potem pa sem še enkrat pogledal in videl, da je v bistvu »kr en« model,« se smeje komik, ki v bistvu ni »kr en« model, saj pri šovu sodeluje že dolgo. »Pisal sem besedila za oddaje, nekaj sezon ogreval občinstvo, v šesti sezoni sem imel že oddajo iz zakulisja, Še več talenta s Sašem Staretom na Voyo, zdaj pa vodim. Skozi leta sem naredil kar kariero. (smeh) Za razliko od Domna, ki je v šesti sezoni samo »uletel« na sceno in bil hud. S tem »hud« seveda mislim, da je opravil dobro delo, ne da dobro izgleda. Cenim ga, ker je sposoben, drzen in pogumen človek.« »Ah, ja,« skomigne Domen. »Sašo me ima v resnici zelo rad. Pa ne, da me je težko imeti rad.«
Preberite tudi: Saša Einsiedler zaradi njega spakirala kovčke. Kliknite TUKAJ!
Pozitivne plati očetovstva
Najbrž je jasno, v čem sta si fanta podobna in zakaj se bosta na odru, vsaj tako kaže, dobro ujela – svoje javne podobe ne jemljeta resno in se ves čas šalita na svoj račun, pa tudi na račun drug drugega. »Judy Dench je dejala, da moraš jemati svoje delo resno, sebe pa neresno. Če nisem bil zadovoljen s tem, kar sem ustvaril, je bilo to takrat, ko sem se jemal preveč resno,« pravi Domen. »Treba je imeti neko distanco in to je to. Čeprav – na koncu dneva itak veš, da si ti največji car daleč naokoli,« hitro spet obrne ploščo. »Če bi obstajala aplikacija za merjenje nivoja »carskosti« in bi, tako kot Tinder, kazala, koliko metrov naokoli tebe je kje še kak car, bi bilo daleč naokoli vse prazno.«
»Tudi brez aplikacije bi šlo,« se pridruži Sašo. »Zvečer greš v posteljo, se lepo pokriješ in preden zaspiš, si rečeš – ti si res car. (smeh) No, zdaj pa šalo na stran: ni dobro, če se jemlješ preveč resno. In sploh, zakaj bi se? Kaj sem takega naredil? V redu, saj konec koncev nasmejem ljudi, ki jim je po dolgem dnevu v službi in po možnosti še tem, da se morajo doma ukvarjati z otroki, to edini vir sprostitve. Ampak vseeno, če primerjam naše delo z delom nekega kirurga, ki rešuje življenja, sta to dve popolnoma različni stvari.«
Ko smo že ravno pri ukvarjanju z otroki – tako Domen kot Sašo imata dinamičen, bolj svobodnjaški poklic, v katerem dosti ljudi zavestno odlaga načrtovanje družine, ker vedo, da se potem ne bi mogli več v tolikšni meri posvečati temu, kar počnejo. Kako je s tem pri njiju? »Ravno danes sem se pogovarjal z zelo zaposleno glasbenico, ki mi je povedala, da je, odkar je prvič postala mama, še bolj aktivna,« pove Domen. »Ko postaneš starš, delaš še za nekoga – ni ti več pomembna samo lastna sreča. Sam sem sicer na točki, ko bi rad v življenju še naredil nekaj stvari, preden postanem oče, si pa želim otroke.« Sašo prikima. »Tudi jaz na to gledam tako, da ne delaš več samo za svojo prihodnost, ampak tudi za prihodnost nekoga drugega, da se nekdo zanaša nate ... to so pozitivne stvari. Res pa je, da zaenkrat še nimam želje, da bi imel otroke, ker se vseh teh sprememb kar malo bojim. Se pa stand-up komiki med sabo ves čas zafrkavamo, da je fino imeti otroka, ker dobiš novih dvajset minut materiala za stand-up.« Domen spet vskoči: »Obstajajo še drugi razlogi, zakaj je dobro imeti otroka. Otroški dodatek. (smeh)« »Da se to izplača, jih je pa treba imeti več,« je hudomušen Sašo. »Recimo pet. Ampak če imaš pet otrok, kdo sploh lahko dela zraven? Razen če jih zapreš v klet in si rečeš – dajte se vi malo znajt sami, mamica ali očka gre delat. (smeh)« »Čeprav ... Jaz pa bi imel več otrok. Dva gotovo, najraje pa tri,« razmišlja Domen in se pošali, da si to želi čisto iz lastne sebičnosti. »Da se širijo geni. (smeh) Valič v vsako vas! In iz praktičnih razlogov: enega naučiš kuhati, drugega sesati, tretjega likati, pa so ti osnovna hišna opravila prihranjena.« »Ampak res!« idejo takoj pograbi Sašo. »Otroci so najboljša zastonj delovna sila. Samo hraniti jih je treba, oni pa delajo. Šalim se, seveda.«
Zamujanje in razbijanje kozarcev
Ker sta oba nagnjena k cinizmu in šalam, ki so včasih malo mejne, jima pogosto grozi, da bosta narobe razumljena – tudi v medijih. To se je Domnu že zgodilo. »Spomnim se, da sem nekoč odgovarjal na petindvajset vprašanj, potem pa je bil en moj odgovor, kjer je izpadlo, kot da želim ženski dati »šamar« (klofuto), vzet iz konteksta in ljudje so komentirali ... Če bi Vid rekel kaj takšnega, najbrž ne bi nikogar presenetilo, od mene pa se to očitno vseeno ne pričakuje. Kakorkoli, takrat me je potem nasmejal moj prijatelj, ki mi je – spet v šali – rekel: povej tem ljudem, da bi si vsaka ženska lahko obliznila vseh pet prstov, če bi ji dal ti šamar. (smeh) Razen tega pa v medijih o sebi še nisem prebral nič takšnega, kar bi me res užalilo. Mislim tudi, da me nič ne bi. Kaj se o meni piše, me skrbi le zaradi babic in dedka, ker časopise in revije sprejemajo drugače kot jaz.« »Tudi meni se je že zgodilo, da sem kaj povedal v šali, potem pa me je klicala mama in me spraševala, ali mislim resno,« se smeje Sašo. »Pa saj vem, da si sam kopljem jamo. Streljam neke neumnosti in ne pomislim na to, da bi me ljudje lahko vzeli smrtno resno.«
Morda bi lahko rekli, da je to neke vrste nenavaden talent – imata pa Domen in Sašo, kar se takih talentov tiče, vsaj še vsak enega. »Ves čas mi uspeva, da razbijam stvari. Vse mi leti iz rok,« skomigne Domen. »Nazadnje sem na štirinajstdnevnem dopustu razbil kar dva vinska kozarca.« »Jaz pa zamujam,« priznava Sašo. »Se zelo trudim, da ne bi, ampak ...« »To je zato, ker se na poti vedno zagovori z osebo in predmetom, ki stoji na poti do njegovega cilja,« se pritoži Domen, Sašo pa skesano prikima. »To je res. Žal. Težava je, da ne znam ven iz pogovora – včasih pa niti nočem – in ko me kdo ustavi na cesti, to lahko traja celo večnost.«
Neuspehi kot del življenja
Čeprav tako Domen in Vid povesta, da na svoji karierni poti uživata podporo družine, sta njuni ozadji vseeno drugačni – Domen prihaja iz igralske družine, kjer je bilo to, da se bo preizkusil kot igralec, nekaj samoumevnega. Saševi domači pa so bili do njegove izbire kariere sprva precej skeptični. »Posesti sem jih moral za mizo in jim razložiti svoj »biznis« plan,« se nasmehne. »Vseeno pa danes vem, da me podpirajo, ker mama kupi vse revije, kjer piše kaj o meni. (smeh)« »Samo počakaj,« se muza Domen. »Enkrat boš za darilo dobil tak album z vsemi izrezki o sebi.«
Domen sicer pravi, da od svojih domačih ne sliši veliko kritik na račun svojega dela, ker prej sam misli, da je naredil napako, kot pa da bi mu to povedal kdo drug. »Nekega res tragičnega neuspeha pa v resnici še nisem imel. Bo pa prišel, v to sem skoraj prepričan. In to bom vzel kot normalen del življenja, kajti šele po hudem neuspehu lahko osebnostno zrasteš.«
