Nekdanji smučarski skakalec se je kljub nesrečnemu padcu odločil, da ostane v športu. Smuči je sicer postavil v kot, a je odkril novo strast – kolesarstvo. S svojimi rezultati opozarja nase zadnja tri leta, največ pozornosti pa je bil deležen na letošnji dirki Tour de France. Pred kratkim so ga na veličastnem sprejemu pozdravili v rodnem Zagorju.
Preberite tudi: Najlepša Hrvatica na plaži jemala dih. Kliknite TUKAJ!
Čeprav je sezona dopustov na vrhuncu, se je v Zagorju trlo ljudi, ki so kolesarskega asa prišli pozdravit od blizu in daleč. Vsi so namreč želeli v živo videti in slišati našega junaka Primoža Rogliča. Že dan po tem, ko je karavana pripeljala na Elizejske poljane v francoskem glavnem mestu, se je Roglič odpravil v Španijo, se na kratko oglasil v Sloveniji, že naslednji dan pa ga je pot vodila v Bruselj. V domačem Zagorju je Primož pozdravil navdušene navijače. Z njim pa je bila seveda nepogrešljiva spremljevalka, njegovo dekle Lora Klinc, s katero sta skupaj že osem let. »Preprosto se čutim poklicano, da ga spremljam na dirkah in mu pomagam. To je zame prav posebna izkušnja. Ves čas je zelo adrenalinsko. Na treningih moram vedno paziti, ali ga imam že zadaj, in potem že razmišljam, kaj bodo njegove prve besede, ko se bo odločil za počitek – daj mi kaj za jest. Med drugim pobiram tudi njegova kolesa, ki znajo takrat, kadar mu ne gre vse po načrtih, pristati tudi v jarku,« je nasmejana Lora. Hkrati pa hitro doda, da je v njej vedno kanček strahu, še posebno ko se Primož z vratolomno hitrostjo spušča v dolino.
Na čudovitem sprejemu, kjer so na plan privrela čustva, so bili tudi Primoževi starši. Mama Anita nam je zaupala: »Primož je bil že od nekdaj prav poseben otrok. Vse, česar se je lotil, je izpeljal do konca. Sprva je treniral nogomet, potem pa je prišel na dan z idejo, da bo začel trenirati smučarske skoke. Takrat nisem bila prav nič navdušena.« Strah je bil vedno prisoten, prej in zdaj. »Ko se je zgodil tisti padec v Planici, sva bila z možem le nekaj metrov stran. Za naju je bil to velik šok. V tistem trenutku sem si želela le to, da bi še hodil, da ne bi pristal na invalidskem vozičku. A se je vse končalo srečno.«
Primoževi starši so bili z njim tudi na dirki po Franciji. »Grozljivo je bilo, ko je na spustih zapeljal kot strela mimo nas. Dokler ni prispel v dolino in prevozil ciljne črte, nisem bila pomirjena,« je iskrena Anita, ki še pove, da ko Primož pride domov, rad kaj dobrega poje. »Ni izbirčen, najraje pa ima zelenjavo in meso, všeč pa so mu tudi sladice. Nas pa begata ta njegova neverjetna zbranost in izraz na njegovem obrazu, tudi takrat, ko mu je na dirki najhuje. Tak je bil vedno, kadar je nekaj delal, pa naj je bil osredotočen na pisanje domače naloge ali gledanje televizije. Vse to mu zelo pomaga tudi pri psihološki pripravi.«
Prav tako pa je bil zelo čustven tudi Primožev nastop na odru, pred domačimi Zasavci. »Zelo sem ponosen, da ste me imenovali za častnega občana, in to že na junijski seji, kar si štejem v veliko čast. Čeprav mi obveznosti ne dopuščajo prav pogosto, se bom v Zagorje vedno rad vračal,« je dejal Primož, ki ga prijatelji kličejo Rogla. Takoj po sprejemu in koncertu pa je že hitel pripravljat kovčke, saj je njegovo letalo že zjutraj poletelo proti Bruslju. Primož je resnično car in gotovo se bo o njegovih športnih uspehih še veliko govorilo.
