»Prav je, da človek vsake toliko malo praznuje. Za nazaj, malo pa tudi za naprej. Četrt stoletja je že lepa doba. Sicer pa je najlepši del ta, da z veseljem ustvarjamo, da z veseljem stojimo na odru, kar je ob našem občinstvu seveda neprecenljivo. Hvala za vseh petindvajset!« je ganjeno dejal bobnar in gonilna sila celjske zasedbe Nude Gaber Marolt. V tem času so postavni mladeniči iz Celja postali odrasli možje. Nudovci obletnico praznujejo tako, kot najbolje znajo – delovno, saj je njihovo poslanstvo razveseljevati ljudi.
Balon, Rola, Pri vodnjaku, Tako lepo si zlomila mi srce, Budala, Ši'z d bes so zgolj nekatere od velikih uspešnic s petih studijskih albumov celjske rock 'n' roll skupine Nude. Začelo se je tako, da je srednješolca, sošolca na celjski gimnaziji Lava, Boštjana Dermola in Gabra Marolta, združil podoben glasbeni okus, ki se je raztezal od rock 'n' rolla do starega rocka. Strastna ljubitelja glasbe sta to zvrst želela tudi igrati. Navdušenja polna sedemnajstletnika sta začela iskati bežne znance po šoli ter našla dijake elektrosmeri Primoža Pogelška, Vladimirja Krofliča in Jerneja Lipuša, ki so že občasno preigravali razne skladbe na kakšnih prireditvah.
Hitri dogovor
»Imeli smo kratek sestanek, na katerem smo se pogovarjali o skupnih namenih in si razdelili vloge v skupini. Boštjan, ki je imel za seboj bogato zgodovino petja pri pevskih zborih in je nastopal v raznih dramskih krožkih, je postal glavni vokalist. Jaz, ki sem dolga leta igral klarinet, sem prevzel vlogo bobnarja, Jernej je poprijel za kitaro, Vlado pa je sedel za klaviature. Po dveh vajah je sledil prvi polurni koncert na praznovanju rojstnega dne najine sošolke Špele. Poimenovali smo se Every East, kar v prevodu pomeni vsak vzhod, pa tudi slišati je bilo zanimivo. Izbrali smo tudi simbol skupine – drevo viharnik. Avtor prvega drevesa je bil moj oče Boris, ki je simbol skupine narisal čez zunanjo opno mojih bobnov, čez čas pa tudi na Jernejevo električno kitaro,« se spominja Gaber in dodaja, da so že kmalu začeli skupaj vaditi. Zadali so si tako zelo velikopotezne cilje, da jim niti sami niso verjeli. Najbolj skeptičen je bil Primož, a ko so dobili prostor za vaje v bližini celjske bolnišnice v Vili Sonja, kjer so dvakrat tedensko vadili od štiri do šest ur, so počasi začeli verjeti v uspeh. Seveda pa so vsak zase še naprej delovali pri različnih zasedbah – orkestru glasbene šole, tamburaškem orkestru, mešanih mladinskih pevskih zborih …
V nebo leteče ambicije
Kmalu so se pojavili apetiti po lastnih skladbah. Začela pa so se tudi prva trenja v skupini, najprej zaradi izgube vadbenega prostora, saj so fantje v kleti vile povzročali preveč hrupa, nato pa je klaviaturist Vlado zapustil skupino. Pripravili so avdicijo za novega člana. Skupini se je pridružil Luka Umek, dobili pa so tudi nov prostor za vaje v zaklonišču, ki so mu nadeli ime Plac. Fantje so se hitro ujeli in veliko časa preživeli skupaj. Ker niso želeli biti fantovska skupina, ki na odru le pleše – imeli so namreč kitare in po drugi strani dvomili o tem, da sploh znajo plesati, so si nadeli bolj udarno ime Nude, ki je kratko in jedrnato pomenilo, da so goli, razgaljeni, odkriti, iskreni, brez dlake na jeziku. Bili so presrečni, ko so na prepolni celjski špici pred kajakaši in drugimi športniki nastopili kot predskupina legendarnega Bajage na njegovi prvi turneji po samostojni Sloveniji.
Zadali so si ambiciozne načrte – igrati na velikih stadionih v tujini. »Vedno smo sledili svojemu srcu. Zato nas je občinstvo tudi lepo sprejelo,« je prepričan Gaber, ki je zadovoljen, da je bilo teh petnajst let tako plodnih. Izdali so kopico albumov in še več singlov. Skorajda ni kraja v Sloveniji, kjer ne bi nastopali, radia ali televizije, kjer se ne bi predstavili. V njihovih vitrinah je kopica nagrad, tudi tiste najbolj prestižne, ki so utrdile njihovo mesto med najbolj priljubljenimi glasbenimi izvajalci v Sloveniji. Skoraj ves čas igrajo brez prekinitev, zgodile so se jim le manjše spremembe v zasedbi. Pred štirimi leti so si vzeli krajši predah, a so pozneje spet hitro začeli igrati in ustvarjati. Z lahkoto so razprodali tako ugledna prizorišča, kot so Križanke, ki so vedno znova trd oreh in izziv za vsakega glasbenika, pa tudi Cankarjev dom.
Igrajo za staro in mlado
Njihovi oboževalci so vedno navdušeni, a tega so se v četrt stoletja, ki je minilo, kot bi mignil, že navadili. »Naše poslanstvo je, da ljudi razveseljujemo, v njih vzbujamo čustva in da se na naših koncertih dobro počutijo. Stati na odru pred nekaj sto ali tisoč ljudmi, ki v en glas pojejo tvoje pesmi, je res neprecenljivo,« pravijo fantje, ki so iz zelenih gimnazijcev odrasli v zrele može. Še vedno pa so radi provokativni in drzni. Ne pustijo se ukalupljati politiki in družbenim merilom. Prav umetnost, kamor spada glasba, je bila vedno znanilec drugih idej in sprememb. Zato so Gaber, Boštjan, Luka, Teo in drugi radi sočni in pikri. Obenem pa toliko zreli in modri, da imajo občutek, kaj in komu lahko s svojimi besedili povedo – kdaj pa znajo tudi pokazati sredinec. Njihove provokacije oboževalci, med katerimi sta oba spola, radi sprejmejo. Čeprav so že dolgo priljubljeni, jih dekleta nikoli niso posebej zalezovala in jim povzročala raznih težav, s katerimi se spopadajo zvezdniki svetovnega kova. Nikoli niso bežali pred njimi, nasprotno, po koncertih so radi poklepetali z njimi, se fotografirali in bili vedno na voljo za avtograme. Bežanje jim tudi ne bi šlo več dobro od rok, saj so v četrt stoletja postali starejši in malce modrejši. Vsi imajo družine in so predani očetje in partnerji, ki se ukvarjajo še z drugimi stvarmi, glasba, ki jih je izstrelila med najbolj priljubljene Slovence, pa ostaja izjemno resen konjiček.
