»Najboljši protokol je takrat, ko vse poteka brezhibno in se tvoje delo ne opazi. Če pa narediš le nekaj malega narobe, lahko senca pade na celoten dogodek,« pravi dolgoletna šefinja protokola Ksenija Benedetti, ki se je po osemnajstih letih odločila obrniti nov list v karieri. Od jeseni bo uživala na Obali in se bo namesto s politiki ukvarjala s študenti. Predvsem pa bo imela več časa za svojega moža, igralca Borisa Cavazzo, s katerim sta zadnja leta zelo srečna.
»Za odhod sem se odločila sama, saj želim v življenju početi še kaj drugega,« je svojo odločitev prvič razkrila v Studiu City in šokirala javnost. Seveda pa njena odločitev ni dozorela čez noč. Kar nekaj časa je tuhtala in premišljevala, kako bi si organizirala življenje, poiskala nove izzive in imela še več časa za Borisa, za katerega ne skriva, kako srečna je z njim. Kot gre pri teh stvareh pri bontonu, je o svoji odločitvi seveda najprej obvestila svoja šefa Boruta Pahorja in Mira Cerarja. Vendar nihče ni mogel spremeniti odločitve odločne Primorke. Ko si nekaj zapiči v glavo, to tudi izpelje. Vedno pa zelo elegantno, kot to pritiče prvi dami protokola. Ksenija bo v novem študijskem letu na Pedagoški fakulteti v Kopru predavala dva predmeta s področja poslovnega bontona. Zdi se ji pomembno odnos do manir privzgajati že najmlajšim, tistim, s katerimi bodo njeni študenti nekoč delali. Vodila pa bo tudi Akademijo za protokol v okviru Fakultetnega centra za vseživljenjsko učenje, v kateri bodo ponujali razne delavnice in predavanja. Na novi poti je ne more nič ustaviti. Tudi če bi ji ponudili organizacijo protokolarnega obiska hipotetičnega srečanja Donalda Trumpa in Kim Džong Una, si ne bi premislila.
Mir in zakonska sreča na Primorskem
Ksenije ne zanima sodelovanje ali funkcija v kakšni politični stranki. Ravno tako je zavrnila namigovanja o tem, da naj bi kandidirala za županjo Kopra.
Vedno pa se bo z veseljem spominjala dni in let, ki jih je preživela kot šefinja protokola. Pogosto je bilo to zelo stresno, četudi se na koncu ni nič videlo. Velikokrat ni imela določenega delovnega časa, temveč je delala kadar koli in kjer koli je bilo treba. S svojimi šefi je bila doma in v tujini, njihovi gostje so prihajali k nam, vse je moralo biti brezhibno pripravljeno. »Vedno se mi je zdel najpomembnejši človeški odnos do vsega, in da moje ekipe, saj ne bi zmogla brez nje, ne jemljejo samo kot servis, temveč kot ljudi, ki se trudijo, da vse poteka brezhibno,« pravi o službi, ki je na videz glamurozna, vendar je v resnici en sam stres in garanje. Morda bi ji ženske zavidale njene omare – zaradi narave svojega dela ima toliko oblek, da ji je zanje že zdavnaj zmanjkalo prostora. Z leti je izgubila voljo do nakupovanja oblek. To je postala obveza, ne več veselje. Zato pa je v prostem času toliko raje v kavbojkah in majici, kar je bilo v službi nemogoče. Jo pa v teh oblačilih toliko raje videva Boris, saj to pomeni, da ima čas za njiju. Končno ga bosta več lahko preživela v Kopru. Na Primorsko sta oba zelo navezana, saj sta na tem prelepem koščku Slovenije tudi odraščala. Zato ni čudno, da sta se pred dvema letoma odločila tudi za skrivno poroko v Sečoveljskih solinah, na katero sta povabila le najožje sorodnike, vlogo matičarke pa sta zaupala svoji prijateljici, direktorici Gledališča Koper Katji Pegan. Vsaka obletnica poroke, še bolj pa vsak dan, ki ga preživita skupaj, je dragocen. In ker se zavedata, da dnevi hitro bežijo, sta ukrepala tako, da jih bosta čim več čim bolje izkoristila.
