S sestro Leticio Slapnik Yebuah, danes arhitektko in grafično oblikovalko, sta enojajčni dvojčici, rojeni leta 1974. Kot dojenčici in tudi pozneje sta bili vedno enako oblečeni. To ju ni prav nič motilo. In še danes se včasih enako oblečeta, čeprav kupujeta ločeno, a imata podoben okus in slog oblačenja.
Irenin oče Robert je prišel leta 1965 v tedanjo Jugoslavijo študirat metalurgijo. Stanoval je v študentskem naselju in tam kmalu spoznal Vido Zupančič iz Novega mesta, ki je obiskovala Pedagoško akademijo v Ljubljani. Takoj sta si bila všeč, se kmalu zaljubila in potem poročila. »Mamina starša bi si seveda želela slovenskega zeta, a ker je moj oče odprte narave in spoštljiv ter dobrosrčen človek, sta ga kmalu vzela za svojega. Dedek se je celo povsod hvalil, da je edini v Sloveniji, ki ima temnopoltega zeta«, je začela Irena Yebuah Tiran in dodala, da je bila njena mama ena prvih Slovenk, ki je šla na ultrazvok in je že na polovici nosečnosti vedela, da bo rodila dvojčici. Ni pa vedela, da bosta enojajčni. »No, čudno to ni, saj ima tudi ona sama sestro dvojčico.« Irena nam je še zaupala, kar ji je seveda povedala mama, da je imela zadnje mesece nosečnosti tako velik trebuh, da je nanj lahko postavila krožnik in jedla. Ko sta bili dvojčici Irena in Leticia stari leto in pol, sta se skupaj s staršema preselili v Gano. Po letu in pol so se vrnili, saj se je v Jugoslaviji boljše živelo kot tam.
Po razmisleku pove, da zanjo, kot mulatko, drugačnost v barvi kože nikoli ni bila ovira, kvečjemu prednost. »Oče, ponosen in dostojanstven človek, nama je vedno polagal na srce, da morava s sestro nositi glavo pokonci in biti ponosni na to, kar sva in kar znava. Mama, ki je bila tudi sama odprtega duha, da je poročila Afričana, pa naju je vzgajala v duhu samozavestnih in neodvisnih žensk, kar je za najina moža včasih kar malce težavno«, se zasmeje Irena.
Ko se spominja svojih otroških dni, vedno vidi sebe in sestro z bratrancem Juretom, sinom tete Majde. Bili so nerazdružljiva in zelo razposajena trojka. »Nekoč, ko smo se igrali, mi je Jure skušal med igro vreči poleno v glavo. Ni me zadel, ker kot pet let mlajši od mene, še ni znal zadeti cilja. Jaz pa sem mu, malo jezna, vrgla poleno nazaj in ga zadela. Tekla je kri in zrasla je buška, Jure pa je seveda jokal. Starša sta me kregala in zelo dolgo sem poslušala, da tega ne bi smela storiti. Danes vem, da sta imela starša prav. Tedaj pa sem si mislila, če mi je on vrgel poleno v glavo, zakaj mu ga ne bi še jaz.«
Ker so bili tedaj otroci cele dneve na dvorišču pred blokom, so se nekoč odločili, da gredo v bližnji gozd raziskovat. »S seboj sem na skrivaj vzela vžigalice in v gozdu smo navdušeno kurili suhe liste in dračje. Mlajšemu Juretu sva s sestro zabičali, naj bo tiho in naj nikar ne izda, kaj smo počeli. A takoj, ko smo prišli domov, ni zdržal in je seveda povedal, da smo kurili ogenj. Potem smo jih vsi skupaj pošteno slišali in seveda poslušali, da bi lahko zanetili požar in se tudi sami opekli,« se spominja.
Ja, bili so časi, ko so vsi otroci večino prostega časa preživljali zunaj, običajno na dvoriščih. »Domov smo prišli le, če smo bili lačni, žejni ali smo morali na stranišče. Če je deževalo, smo se vsi nesrečni prekladali po stanovanju. Danes pa otroke komaj izza računalnikov spravimo ven v naravo.«
Izvem še, da se njen oče Robert v Novem mestu dobro počuti. Ožje okolje ga je lepo sprejelo. Zaposlen je bil v podjetju IMV v laboratoriju, mama pa je bila najprej učiteljica in nato ravnateljica OŠ Katje Rupena, ki so jo pozneje preimenovali v OŠ Center. »Starša sta naju s sestro naučila, da naj od vsega najbolj ceniva in kot punčico svojega očesa varujeva svojo družino. Z besedami in zgledom sta naju tudi naučila, da je treba biti pošten, načelen, spoštljiv, še posebej do starejših. Naučila sta naju tudi, da se dobro vedno vrača z dobrim.«
Izvemo, da sta bila sicer njuna starša stroga, a sta svojima hčerkama vseeno nudila zelo ljubeče in razumevajoče okolje. »Mislim, da sta prav ravnala, saj popustljiva vzgoja ni veliko vredna. Poleg tega ni prav, če starši otrokom berejo želje z oči. Z leti se potem sploh ničesar več ne znajo razveseliti, kaj šele, da bi spoštovali to, kar dobijo.«
Učenje ji ni delalo težav. Potem nam zaupa, da sta se z možem Borutom spoznala že v drugem razredu osemletke, v četrtem sta celo sedela skupaj. »Par sva postala pri sedemnajstih.« Družilo ju je mnogo stvari. Med njimi tudi ljubezen do športa in glasbe. Hodila sta v isto glasbeno šolo, pela v istem pevskem zboru. V gimnaziji je Irena ustanovila vokalno instrumentalno skupino Copacabano, Borut pa je bil med ustanovnimi člani zasedbe Društva mrtvih pesnikov.
»Najin starejši sin Jure lepo poje in že igra kitaro ter tudi lepo riše, tudi mlajši Luka ima dober glas in prav tako igra kitaro.«
Ko Irena doma vadi, včasih pojeta z njo. »In pogosto znata besedilo te ali one arije celo hitreje od mene.«
Med študijem na Mozarteumu je zelo pogrešala svojega fanta Boruta in sestro Leticio. »Tedaj je bil še čas, ko ni bilo prenosnih telefonov in interneta. Tako smo si veliko pisali.« Doma ima shranjeno ogromno škatlo pisem. Sicer pa je z odliko diplomirala pri prof. Ingrid Mayr. Po njeni diplomi in podiplomskem študiju samospeva in oratorija se je poročila, z možem sta si postavila hišo in rodila sta se jima dva sinova.
Leta 2000 je v vlogi Kerubina v Mozartovi Figarovi svatbi prvič nastopila na deskah ljubljanske opere. Sodelovala je tudi z orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, Dunajskimi filharmoniki, Bavarskim radijskim orkestrom, ansamblom Klagforum Wien in dirigenti, kot so Jonatan Nott, Riccardo Chailly, Emilio Pomarico, Donald Runnicles, Evan Christ, Marko Letonja … Je članica vokalnega ansambla Nova na Dunaju, sodelovala je tudi na številnih krstnih izvedbah slovenskih skladateljev (Petriča, Staniča, Sojerja Voglarja, Dekleve, Habeta, Kumarja, Vrhunčeve …) in tujih (Furrerja, Haasa, Langa, Haubenstocka, Hoellskyeve …).
Poučuje solopetje na glasbeni šoli v Novem mestu in koncertira kot solistka in članica komornih zasedb tako doma kot v tujini. Ker z možem veliko delata, ju tek ohranja pri telesnem in duševnem ravnovesju. »Želim biti v dobri formi, saj sem praktično 24 ur na dan v pogonu. Tako sva z možem na maratonu v Berlinu tekla drug ob drugem vseh 42 kilometrov. Še vedno tečeva, ko le utegneva. In oba rada živiva v Sloveniji. Mislim, da so mnogi Slovenci in Slovenke do svoje države preveč kritični,« sklene.
