Čeprav je že od začetka kariere tudi z videzom izstopal iz povprečja, je morda prav zaradi očeta malo dlje trajalo, da je dokazal, da je resnično izjemen igralski talent. Na srečo je takrat, ko se odloči, da bo spregovoril za medije, odprt tudi za bolj osebna vprašanja, tako da z odgovori razkriva, da je tudi sicer zanimiv, čuteč, razmišljujoč človek. Pravi dokaz, da se lepota in pamet ne izključujeta.
Televizijska novinarka iz Beograda se je z ekipo pripeljala v Ljubljano na premiero samo zato, da je lahko naredila intervju z vami. To vas uvršča že med prave zvezdnike.
Težko verjamem, da se je pripeljala sem samo zaradi mene.
O, pa se je, nam je sama povedala. Ali ste se sprehajali po Knez Mihailovi ulici v središču Beograda, odkar se je začela serija predvajati?
Zadnjič sem bil tam oktobra, ko se je serija šele začela predvajati, mene pa v prvem delu ni, tako da … V Beogradu sem zaključeval snemanje filma, katerega premiera v Srbiji bo marca, in sem dejansko zaznal evforijo okoli Senc nad Balkanom, ker sem moral dati kar nekaj intervjujev za tamkajšnje medije. Sicer pa so menda mojo vlogo res zelo lepo sprejeli, čeprav igram negativca.
Kaj vam pomeni tak zvezdniški status?
Bolj kot prepoznavnost se mi zdi pomembno, da soigralci in ljudje iz posla pritrdijo temu, kar počnem kot igralec. Prepoznavnost je del igralskega poklica, estradne zgodbe, nam igralcem pa prej v breme. Splošna prepoznavnost me ne zanima, čeprav je to tudi potrditev, da dobro delaš. Sam sem bolj introvertiran v širših množicah, čeprav sem lahko precej sproščen v manjših družbah.
Ste eden najbolj priljubljenih igralcev pri nas že dolga leta, pa vendar niste imeli prav dosti komercialnih projektov, kaj šele da bi naredili svojo monodramo ali stand up. Kako to?
Saj sem delal kar nekaj komercialnih projektov v gledališču in na televiziji. Za komercialno gledališče sem se odločil po prvi ločitvi. Takrat sem igral v predstavi Špas teatra Stevardese pristajajo v režiji Vinka Möderndorferja. V Teatru 55 sem sodeloval z Đurom, potem pa še v 5 moških.com. Mogoče se zdi, da je najlažji in najhitrejši zaslužek v monodramah ali monokomedijah, vendar še zdaleč ni preprosto sam stati na odru in kakovostno zabavati ljudi uro in pol. Za kaj takega moraš biti zelo dober. Morda bom kaj naredil tudi v tej smeri, a sem trenutno bolj usmerjen v igro s kolegi igralci.
Zakaj je prav ločitev vplivala na vašo odločitev za komercialno gledališče?
Takrat sem moral na novo vzpostaviti eksistenco. Poskrbeti za družino in zase. Za komercialne predstave se morda drugače sploh ne bi odločil, saj sem po naravi bolj len človek in grem raje na sprehod na Golovec ali smučat. V tistem času sem vstopil v hiperprodukcijo, saj sem bil redno zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču in sem komercialne predstave delal, ko nisem imel obveznosti v matičnem gledališču. Zraven sem se šel še televizijo, film, off gledališke projekte, delavnice … To je pomenilo, da sem več let delal dvajset ur na dan in več stvari hkrati. Tako ne moreš na dolgi rok. Ne moreš biti z mislimi ves čas samo pri eni stvari. Hkrati to po drugi strani prinese izkušnje, rutino, ki je za mladega igralca še kako pomembna.
Kako pogosto vprašate očeta za nasvet, ali bi sprejeli vlogo ali ne?
Oba sva iz stroke, njegovo mnenje mi vsekakor veliko pomeni, vendar imam svojo pot. Seveda si ogleda moje predstave in potem kakšno rečeva. Glede prihodnjih ustvarjalnih odločitev pa se ne posvetujeva prav pogosto. Na začetku mi je svetoval, in če sem se odločil drugače, je spoštoval moje odločitve. Vedno sem mu bil hvaležen za mnenje, vendar sem naredil, kot se je meni zdelo prav.
Ali se tudi Ajda Smrekar, vaša partnerica, vključi v pogovor z vašim očetom o igri?
Tudi, čeprav načelno puščamo poslovne debate na družinskih srečanjih ob strani in se raje pogovarjamo o drugih stvareh.
Glede na to, da sta z Borisom tudi že sodelovala, je logično, da ste o vajinem odnosu že veliko povedali. A tudi vaša mama Mojca je bila menda izjemna ženska, zelo razgledana in izobražena. Kako je vplivala na vas?
Zelo. Kdor jo je poznal, govori o njej v presežnikih. Bila je velika ženska in topla mati. Ko sem bil mulček, sta k nam zahajala Predin in Kreslin. Tudi onadva večkrat povesta kakšno anekdoto in o njej govorita v samih presežnikih.
Kdo od staršev je bil bolj strog?
Kakor kdaj. Vedno sta bila v vzgoji dosledna in sta v odnosu do nas otrok delovala usklajeno.
Kakšni pa ste vi kot oče? Ali ponavljate napake svojih staršev?
Ne vem, ali bi to imenoval ali označil kot napake, prej kot neke vzorce. In ni nujno, da so vsi slabi. To bi bilo bolj vprašanje za sinova. Gotovo jih v neki meri ponavljam, upam pa, da tistih slabih onadva ne bosta. Želja njune mame in mene je bila, da sva jima v podporo, da se lahko realizirata v tisto, kar si želita sama. Sta samostojna, lepo vzgojena, imata privzgojeno spoštovanje do soljudi in delovne navade, kar se mi zdi najpomembnejše.
Omenili ste, da greste radi na Golovec. Kaj še radi počnete v prostem času?
Ja, rad grem na sprehod s psom, ker me to razbremenjuje in sprošča. Sicer pa sem velik ljubitelj filmov, literature, glasbe, narave, športa in druženja v krogu družine in prijateljev. Priznam, da je za prijatelje vse manj časa, zato so včasih že kar malo jezni name. Zelo rad imam tudi potovanja.
Kje vam je bilo najbolj všeč in kam bi še šli?
Želel bi si obiskati še marsikateri kraj. Do zdaj sem se bolj usmerjal v tretji svet, ker se mi zdi, da se najhitreje spreminja. Zanima me prvinska, nedotaknjena narava, čeprav o tem danes že težko govorimo. Na vsakem koraku se srečaš s potrošništvom, tudi v deželah tretjega sveta. A vsaj espri tam še vedno ostaja. Do zdaj me je najbolj prevzela Južna Amerika, kjer so v primerjavi z Afriko in Azijo manj vsiljivi. Imajo dobro glasbo in hrano, pa še narava je nepopisno lepa in za nas Evropejce v pojmovanju razsežnosti neskončna. Človeka tam ne srečaš tudi po dva tedna, če se odpraviš iz civilizacije. Želel bi se recimo podati po svileni poti do Japonske in izkusiti transibirsko železnico.
Ali lahko pričakujemo še tretjo poroko?
Ne bi želel priklicati nesreče s kakšno prezgodnjo izjavo, zato raje pustimo času čas.
