Vsestranski igralec Gojmir Lešnjak je poleg tega, da je ves čas dejaven v gledališču, z jesenjo spet stopil v čevlje žiranta v priljubljenem šovu Znan obraz ima svoj glas, za potrebe igrane oddaje Čarokuhinja pa se prelevi v kuharskega ata, ki poskuša gledalce prepričati, da je kuhanje opravilo, ki se ga lahko loti vsak.
Pred kratkim se je začela četrta sezona oddaje Znan obraz ima svoj glas, ki je hkrati tretja, v kateri imate vlogo žiranta. Se še spomnite, kakšen je bil vaš odziv, ko so vam ponudili to vlogo?
Najprej človek potrebuje nekaj časa, da razmisli, si ogleda oddaje in vidi, za kaj sploh gre. Že prej sem jih sicer spremljal, a ne skozi oči žiranta. Seveda sem se vprašal, ali sem sploh uspodobljen za takšno reč. Potem pa sem si rekel: glede na to, da je zraven Irena (Yebuah Tiran), strokovnjakinja na pevskem področju, bo že ona poskrbela, da bodo tekmovalci ustrezno ocenjeni, kar se tega tiče, midva s Tanjo (Ribič) pa bova pozorna na nastop, torej na igralski del. Sicer se zdaj prav tako vmešavava v pevski del, ker sva oba tudi pevca. Navsezadnje sem jaz svojo pot začel kot glasbenik, ne kot igralec.
Se lahko malce ustaviva pri vaših glasbenih začetkih?
Konec sedemdesetih sem bil član skupine Srp, ki je izvajala alternativno glasbo. Šele ko smo glasbeno opremljali diplomsko predstavo režiserja Vita Tauferja, sem se prvič srečal z igro – in se je začelo. (smeh)
Pogrešate kdaj glasbo?
Seveda, a sem vesel, da se vsake toliko časa lotim kakšne glasbene predstave, kakršna je npr. muzikal Mamma Mia!, tako da je glasba v mojem življenju vseeno prisotna.
Očitno je, da se s sožirantkama dobro razumete. Nam lahko zaupate kakšno zabavno zgodbo iz zakulisja?
V zakulisju se dogaja predvsem to, da ga Tanja vedno nekaj »biksa«. (smeh) Kakšno tako spusti, da se imamo vsi »fino«. Seveda pa smo v svojem kotičku odrezani od ostalih – nastopajoče resnično prvič vidimo šele na odru. To je cel protokol, a se ga držimo, ker je potem bolj zanimivo. Zakaj bi samemu sebi kvaril presenečenje? Tako si lahko na koncu bolj iskren v odzivih.
Naj omeniva še Čarokuhinjo, ki prav tako začenja novo sezono. Gre za igrano oddajo, kjer igrate vlogo kuharskega ate ...
To je družinska oddaja, s katero bi radi spodbudili ljudi k mišljenju, da je kuhanje zelo prijetna, sproščujoča »zadeva« in da ni treba biti neki »blazni« mojster – to lahko počne celo en Gojc. (smeh) Moram povedati, da vse, kar v oddajah skuhamo, potem tudi zares pojemo. Priznam le, da mi wellingtonska pečenka ni uspela. Ali pa je bila preprosto zanič. (smeh)
Je kuhinja že od nekdaj vaša strast?
Ja, moja nona Antonija je bila znana kuharica, tako da imam ljubezen do kuhinje očitno v genih. Ko kuham, se vedno potrudim in zaenkrat hrana ne ostaja na krožnikih. (smeh) Razen ko pretiravam s količino, a v tem primeru spravimo za naslednji dan.
Torej ste vi glavni kuhar v družini?
Ne, tudi žena rada in dobro kuha. Zadnje čase vedno bolj. Nekatere stvari mi je celo prevzela, solate pa so od nekdaj bolj njeno področje. Res ne vem, kaj počne, ampak jaz lahko solato začinim popolnoma enako kot ona, pa bo njena še vedno boljša. Meso in pečenje, to je pa moje. Pa kruh. Naredil sem si krušno peč, zato zdaj kruh in pice pečem sam.
Katera je tista jed, ki jo najbolje pripravite?
Ni samo ena. (smeh) Imam odličen recept svoje mame za pljučno pečenko, zelo dobro pripravim čebulno bržolo. Sicer sem, kar se kuhinja tiče, pristaš metode, ki jo je s pridom uporabljala moja nona: kuhati se začne zjutraj in ob enih je kosilo končano. Živcirajo me kuharske oddaje, v katerih morajo biti jedi pripravljene v pol ure. Ne bodo meni delali golaža v 45 minutah, ne se hecat'! (smeh)
Kako bi za kuhanje spodbudili nekoga, ki zanj res nima volje in išče hitre rešitve, ko se ga že loti?
Takemu bi rekel: »Bejž' stran od 'šporgeta', da bo prostor za ljudi, ki to radi počnejo!« (smeh) Saj imate Halo pizza in ne vem kaj še vse. No, če že res hočejo dobiti veselje do kuhanja, pa naj začnejo z jajci – za zajtrk, recimo. Ko dosežeš, da je jajce lepe oblike, da vse »štima«, je to dober začetek.
