Ženske tokrat niso enotne: nekaterim je pod kožo zlezel Tadej Pišek, druge obožujejo štiriindvajsetletnega Ljubljančana Voranca Boha, ki igra Blaža Slaka. Igralca bi vsaka mama želela za zeta – je prijeten, prijazen, priden, vljuden in duhovit. Njegovo srce že skoraj dve leti utripa le za eno – plesalko Anjo Mejač.
Mladeniču je bilo nastopanje tako rekoč položeno v zibelko. O študiju igralstva je razmišljal že njegov oče Marko, a se je po končani vojaščini odločil za farmacijo. Za svojo dušo pa nastopa v skupinah Nula Kelvina in Small Talking. »Mama je igrala klavir, tako da sem praktično zrasel z umetnostjo. Od malega sem rad nastopal. Od četrtega leta sem bil pri lutkah, nato sem obiskoval Hišo otrok in umetnosti, Pionirski dom, Šilo … Nastopal sem na šolskih dogodkih. Na AGRFT sem prišel v prvem poskusu,« se spominja Voranc, ki je bil od nekdaj živahen in radoveden otrok. Prvi honorar je v gledališču zaslužil v tretjem letniku fakultete pri Anton Podbevšek teatru, nato so ga povabili v ljubljansko Lutkovno gledališče, kjer je začasno zaposlen, čeprav še ni končal fakultete. Vabijo ga v številna slovenska gledališča. Angažmaja ga ni bilo prav nič strah, počaščen je bil, ko so starejši potrdili, da potrebujejo mlajšo igralsko kri.
»Krasno je ustvarjati za otroke, saj so zelo iskreni. Živahni in radovedni, kot so, težko zdržijo pri miru in ti brez zadrege povedo, ali jim je nekaj všeč ali ne. Tako kot so odzivni otroci, starejši niso nikoli,« je prepričan igralec, ki je trenutno tako zaseden, da ne ve, kje se ga drži glava. »Nenadoma sem moral odrasti in se naučiti upravljanja s časom. Snemam nanizanko, hodim na vaje v dve gledališči in še punci pomagam pri pripravi magistrske naloge. Dan pred temle pogovorom pa sem še opravil zadnji težji izpit na fakulteti,« je dejal. Z »upravljanjem časa« ima kar nekaj težav. »V srednji šoli je bilo vzdrževanje prijateljstev logično in samoumevno. Zdaj za prijatelje nimam več časa in sem, ko imam kakšno uro prosto, jaz tisti, ki jih kličem, kdaj se bomo dobili. Nič ni več samoumevno,« ugotavlja igralec, ki je prestal še eno preizkušnjo odraslosti – že skoraj dve leti z dekletom živi na svojem. Ko je nekaj zaslužil s prvim projektom, je staršem dejal, da bi šel od doma. Sprva je razmišljal o najemu, a so se dogovorili za nakup stanovanja. »Tako sem si prihranil življenje s posojilom. Doma pa smo se dogovorili, da ko bo osem let mlajši brat zrasel in hotel na svoje, bova sostanovalca,« je povedal. Do takrat pa bo v svojem domu užival z dekletom, sošolko s fakultete. »Anja je navdušena plesalka flamenka, ki pripravlja magistrsko predstavo. Ker je v podobnih vodah, kot sem sam, me podpira in razume moj urnik. Sicer ne vem, kako bi lahko vozila,« se smeji igralec. Z dekletom uživata v povsem običajnih stvareh – gledata serije, vse bolj uživata v kuhanju in peki palačink. Ko utegneta, gresta na sprehod. Njega boste po Ljubljani videli divjati naokoli s kolesom. »Kupil sem si držalo za telefon za kolo, pelerino, lučke in slušalke, da se lahko javim, če me kdo kliče,« je povedal. Tako se najhitreje premika po mestu, spotoma pa naredi še nekaj za kondicijo. »Lani smo s prijatelji pozimi igrali košarko in smučali, letos pa imam tako poln urnik, da ne vem, kako bom vse utegnil,« je iskren.
