Vito Tofaj je nepogrešljivi član uredništva Zvezd. Je fotograf, ki mu ni para, hkrati pa tudi strasten lokostrelec, ki se udeležuje številnih tekmovanj. Pa ne le on, z lokostrelstvom je zasvojil tudi ženo Dragico, hčer Tino in vnuka Jakoba. Tule pa je nekaj utrinkov iz njegovega, lahko bi rekli dnevniškega zapisa.
Medtem ko pišem članek, ki je pred vami, se ob Gradu Mokrice pri Brežicah najboljši evropski lokostrelci borijo za kolajne na evropskem poljskem prvenstvu (24 tarč različnih velikosti) in občutki so posebni. Pravzaprav enkratni. Na njem prvič v zgodovini nastopajo tri generacije lokostrelcev iz ene družine. Moje. Žena Dragica in vnuk Jakob (med mladinci) s sestavljenim lokom, hči Tina z golim lokom. Tini kaže izjemno dobro, kljub hudi operaciji le pet dni pred prvenstvom. Jakob in Dragica se borita. Jakob ima časa še na pretek, Dragica pa je najboljša v disciplini 3 D, v kateri je na evropskih prvenstvih med posameznicami v Sloveniji dosegla najboljšo uvrstitev (na tekmovanjih, ki jih pripravlja Svetovna lokostrelska zveza), saj je bila evropska podprvakinja. Ne morem skriti, kako ponosen sem na svoje najdražje. In medtem ko brskam in osvežujem izide iz Mokric, se spominjam letošnjega dopusta. Z ženo in vnukom sem se namreč odpravil na sever severne sosede, na 11. HDH IAA 3 D evropsko prvenstvo v Strass im Attergauu. Otvoritev je bila zanimiva, saj so zastave sodelujočih držav – sodelovalo je več kot 360 lokostrelcev – obesili na starodobne traktorje. Švedov je prišlo veliko. Zlahka bi zgrabili traktor, ki ga je krasila njihova zastava. In prišli smo trije Slovenci. Zlahka bi sedli na traktor. A nismo. Raje smo se nasmejani, polni pričakovanj in pospremljeni z aplavzom sprehodili do glavnega trga. Tri dni tekmovanj, 28 tarč, ena puščica. Mimogrede, po pravilih Svetovne lokostrelske zveze tekmujemo na 24 tarč z dvema puščicama. Po tem dva dneva premora in finale. Za najboljše. Povem vam, proge so bile težke. Centri v velikosti enega evra na oddaljenosti 27 metrov še za vrhunske lokostrelce niso mačji kašelj. In tako mi je zlahka uspelo: dosegel sem svoj najslabši izid na 28 tarč. Nič hudega. Samo smejal sem se. A si vseeno zadal, da bom več treniral. Sprehod od tarče do tarče med maketami v gozdu je bil vsekakor čudovit. Vreme nam je služilo, in če morda ne veste, streljamo v vsakem vremenu – le če divja neurje s strelami, tekmovanje prekinejo. Čeprav je bilo na progi hkrati 112 tekmovalcev, sem imel občutek, da je na njej samo moja skupina. A če sem jaz bolj kot v svojem streljanju užival v naravi, je zgodba Dragice in Jakoba zrcalno nasprotna: po treh dneh se je žena razveselila bronaste kolajne. Jakob je bil brez konkurence in je osvojil zlato kolajno. Svojo prvo na velikih tekmovanjih. In gotovo ne zadnjo.
Zdaj grem pa na trening. Čeprav osvojitev zadnjega mesta še zdaleč ni boleča, je zagotovo odveč. In glede na to, da je lokostrelstvo šport od devetega do devetdesetega leta, imam še nekaj časa.
Črna kronika
Najljubši dopust fotografa Vita Tofaja
Z družino in lokom v roki.
