Črna kronika

Astrolog je kot vremenar

Irena Pirman, Zvezde
12. 8. 2017, 08.00
Deli članek:

»Ljudi čaka natančno tisto, kar sami ustvarijo,« pravi astrologinja Roža.

Mateja Jordović Potočnik

»Če pogledamo katero koli filozofijo, povsod lahko preberemo isto: Duh je nad materijo, kar pomeni, da lahko zmaterializiramo vse. Če smo se odločili materializirati slabe stvari, je to naša izbira. Odločitev, da bomo šli po najbolj možni težki poti, je prav tako naša izbira.«

Ko Roža svojim strankam reče, da lahko same ustvarijo svojo prihodnost, hočejo, da jim ona pove, kako. »Tako da si pozoren na svoje misli,« odgovarja. »Najprej je bila misel, potem beseda in potem dejanje, velja že od nekdaj. Primarno moramo biti zelo pozorni na svoje misli: o čem in kako razmišljamo. Prav tako moramo biti pozorni na besede, ker gredo tudi te, ko jih enkrat izrečemo, v eter. Čez dan nas ves čas bombardirajo informacije, zvoki in tako naprej. Če imamo srečo, si vzamemo deset minut časa, da smo sami in se pogovorimo s seboj. Včasih ni bilo tako: ljudem so naročili, naj vsaj trikrat na dan molijo, da so v tišini in da osredotočijo svoje misli na pozitivne stvari. In bili so bolj zdravi. Če bi danes sešteli, koliko pozitivnih in koliko negativnih misli imamo čez dan, bi prevladale negativne. Kako naj potem v svoje življenje privabimo kaj lepega? Mnogo ljudi tako ali tako meni, da jim ne pripada nič lepega, ampak samo slabe stvari.«

Po Rožinih besedah je pot vase in do sebe zelo enostavna – nadzor misli, duh nad materijo – astrolog pa je kot vremenar, ki človeku pove, kdaj so ugodne razmere za določene stvari, oziroma če se že pripravlja dež, da je dobro imeti dežnik. »Astrolog pove, kdaj je ugodno, kdaj je tisti pravi trenutek, da tisto, kar imaš že nekaj časa v načrtu, narediš, in da boš naredil vse tako, kot je treba in ob pravem času. V vseh sferah življenja je pomembno, da se začnemo obračati vase, če pa že poiščemo pomoč takih, kot sem jaz, dobro premislimo, h komu gremo. Astrolog bi moral biti zgled, a ne smemo pozabiti, da je samo človek, s preteklostjo, lepimi in slabimi izkušnjami. Kako naj recimo govori o izgubi ljubezni, če je sam ne izkusi? Vsi smo tukaj zato, da bomo najprej učili sebe. Saj veste, da ko nekdo uperi vate kazalec, dejansko en prst gleda vate, eden gleda navzgor, trije pa so uprti v človeka, ki je kazalec usmeril vate. Jaz sem hvaležna vsem strankam, saj mi vsaka odpre novo okence, ki ga moram še predelati.« Pogosto jo sprašujejo, kaj naj naredijo, da bo prav. »A s tem preložiš posledice svojih dejanj na druge, da se odločijo zate. Zato jaz skušam človeku povedati, kako priti do tega, da bi se sam dobro odločil. In vedite, marsikaj se lahko zgodi, ne da drago plačaš, ne da kri teče in ne da se potiš, res pa je, da je nekaj treba storiti! Nihče ne more ničesar narediti namesto tebe.«

Ker je torej duh nad materijo, moramo resnično paziti na svoje misli, besede in dejanja, saj lahko z njimi zasejemo tudi zlo in povzročimo veliko škode. Po drugi strani seveda to pomeni, da lahko naredimo čisto vse, vse dobro. »Verjeti moramo, da lahko s svojo energijo dosežemo vse, in obenem paziti, kako oblikujemo pričakovanja. Lahko vam povem primer iz svojega življenja. Nekdo mi je rekel, da si zelo želi denar. Ta oseba ga je res dobila, a tako, da se je poškodovala in je dobila odškodnino. In potem mi je rekla, da denar sicer zdaj ima, a tako si ga ni želela dobiti. Izjemno pomembno je, da se zgodijo stvari, ki so dobre zame in ki ne prizadenejo drugih. Ko torej oblikujemo taka pričakovanja, to svojo energijo prepustimo kozmosu, da se zgodi, kar si želimo. In ne pozabimo: na pozitivno željo ne smemo nalagati same negativnosti. Če imamo zelo malo pozitivnih želja, se res ne smemo čuditi, če se nam nič ne zgodi. Kot pravijo: Ne kliči hudiča, ker potem ta res pride.«