Bo pa jih še (vsaj naslednjih) pet, saj so ji ravno potrdili tretji mandat. Vanj je prišla s sedemletnimi izkušnjami umetniške vodje Lutkovnega gledališča Ljubljana.
»Moj prihod v Mestno gledališče ljubljansko je potekal mirno, ker se je prejšnji direktor Boris Kobal poslavljal prostovoljno in sem bila jaz celo njegova kandidatka. Prehod v to gledališče je bil pravzaprav začetek mojega poslovno najsrečnejšega dela življenja. Občutek imam, da delam v tako čudovitem kolektivu, kot da bi si ga sama izmislila. Takšna idila je znotraj današnjega časa skoraj težko razumljiva. Z odnosom do te hiše in do ljudi skušam vzdrževati ta skupni svetli delovni duh, ki vlada tukaj,« pravi ravnateljica in umetniški vodja MGL-ja.
Čeprav je slišati, da naj bi jo položaj zelo spremenil, saj je včasih veljala za zelo milo gospo, zdaj pa zna biti tudi zelo stroga, sama meni ravno obratno. »Ko sem bila mlada, so o meni govorili vse mogoče, na mojo veliko žalost tudi to, da sem vsa pasja in nesramna. Zdaj pa upam, da je tega vse manj. Ko sem prišla z akademije, sem bila res precej objestna kot najbrž vsi mladi ljudje, kar je seveda tudi del nekega boja za obstoj in uveljavljanja samega sebe. Danes pa … Če načelnost in strogost, ki gre skupaj s tem delovnim položajem, enačite z ostrino, potem seveda – ja, sem ostra, ampak upam, da samo takrat, kadar je to upravičeno,« pojasnjuje.
Najhitreje jo sicer ob živce spravijo hudobija, zahrbtnost in vse oblike prikritosti. Kot ženska na vodstvenem položaju se je srečala tudi z nekaj spolnimi predsodki, a kot pravi, ni šlo za nič hujšega. Sama pa feminizem uporablja v svoji vsakodnevni morali, in to tako, da se trudi, da se predstavnice nežnejšega spola v njenem gledališču počutijo čim boljše.
V prostem času, ki ga sicer nima veliko, se trudi biti čim bolj telesno dejavna. »Hodim z nordijskimi palicami v hrib, čim globlje diham, gledam drevesa, poleti plavam. Največ in z radostjo pa seveda berem – tako dramsko literaturo, ki je del mojega poklica, kot vse drugo,« razkriva in priznava, da brez gledališča ne gre niti doma. O njem se veliko pogovarja tudi s svojimi domačimi, kar glede na to, da je njen mož Igor Samobor, igralec in ravnatelj SNG Drama Ljubljana, njun sin Filip pa igralec, ni nič čudnega. »Z Igorjem ves čas premlevava o gledališču in umetnosti nasploh, to ni le poklic, ampak je strast. Včasih imam občutek, da naju hči komaj še prenaša. Njen brat ne stanuje več doma, a kadar nas obišče, se trudimo tudi Anini stroki posvetiti del pogovora,« se nasmehne Barbara.
O gledališču se ne pogovarjajo le med počitnicami. »Kdor pet minut po odhodu na dopust omeni gledališče ali kar koli v zvezi s tem, naredi prekršek, ki ga plača s kozarcem penine,« pojasni. Je pa spijejo zelo malo, saj vsem članom družine ustreza, da gre gledališče na svoj dopust, oni pa na svojega. »Predvsem in prvenstveno iz vljudnosti do hčerke, ki je šla v drug poklic in ima tudi pravico, da zadiha brez gledališča,« pojasni Barbara, ki je na svojo družino zelo ponosna.
Če bi lahko kaj spremenila, bi bilo to, da bi bila bolj pozorna na zdravje svojih staršev, ki so prezgodaj odšli, pa bi to z več pravočasnih obiskov pri zdravniku morda lahko preprečili. Svoje poslovne poti, prijateljev in družine ne bi spreminjala za noben denar. Želje za prihodnost? »Zdaj sem že toliko stara, da imam zelo preproste osebne želje. Rada bi bila še dolgo zdrava. Zelo preprosto. Na poslovnem področju si želim, da se odnosi na mojem službenem mestu ne bi poslabšali, da bi bili uspešni in prijatelji. Načrtujem tudi neko večjo spremembo znotraj MGL-ja, a zaradi vraževernosti o tem še nočem govoriti. Lepo bi bilo tudi sodelovati pri kakšnem velikem premiku znotraj Slovenije. V politiko se ne bi upala spustiti, bi si pa želela vsaj s kakšno kapljo pridodati h korenitemu izboljšanju položaja kulture,« za konec pove Barbara. Kanček v mozaiku k temu bo zagotovo dodala z režiranjem novega muzikala, ki bo v njeni matični hiši premiero doživel ob koncu naslednje gledališke sezone. Dela se že veseli, saj svoj osnovni poklic zelo pogreša.