»Jan mi je popolnoma spremenil življenje. Iz igrivega otroka se spreminja v najstnika, zdaj je navdušen glasbenik in ljubitelj knjig,« pravi igralka, ki uživa svoje življenje. Leta so ji prinesla modrost, pa tudi nekaj gub, ki si jih ne bi dala odstraniti, saj se preveč boji bolečine. Za Zvezde je razkrila, kako se spopada s starševstvom, staranjem in dejstvom, da za starejše igralke ni ravno veliko primernih vlog.
»V Pariz sem si dolgo želela, pa nekako ni bilo priložnosti za obisk. V Londonu sem bila kar nekajkrat, francoska prestolnica pa je ostajala neosvojljiva. Ker se Jan v šoli uči francoščino, sva se odločila del nedavnih praznikov izkoristiti za izlet. Mesto naju je navdušilo s svojim zgodovinskim šarmom, kulturo in kulinariko, malo manj pa s strogimi varnostnimi ukrepi, saj vse ljudi pregledujejo ob vstopu v muzeje, galerije, trgovine, knjigarne … Tega sva se morala navaditi, vendar ni prijetno kar naprej odpirati torbe in kazati, kaj imaš v njej,« pripoveduje. Pregledu pa se nista mogla izogniti niti v znamenitem lokalu Hard Rock Cafe, ki si ga je kitarist Jan želel ogledati. Navdušile so ga kitare in predmeti svetovno znanih glasbenikov, malo manj pa ne ravno kakovostna ameriška hrana.
Motivirana za naprej
»Oba sva potrebovala malo predaha, saj so bili pretekli meseci hudo naporni, pri meni v gledališču, pri Janu pa v šoli, in še jih ni konec. Mene je pokonci držalo to, da smo zadnjo premiero delali s krasno ekipo in besedilom Nejca Gazvode. Ta študij nam bo ostal v prijetnem spominu,« pravi igralka, ki se po vseh letih v gledališču počuti še vedno živo in polno navdušenja, še posebno če se tako ujame z ekipo, kot se je nazadnje. Pridejo pa tudi stvari, ko na podlagi preteklih izkušenj vnaprej predvidi, da se zadeva ne bo najbolje iztekla. »Ko sem bila mlajša, sem lahko počela kar koli, pa me ni nič bolelo. Zdaj to ni več tako samoumevno,« razlaga in dodaja, da je za starejše igralke vlog manj. Ona ima srečo, da ima takšne, ki se jih veseli. »Pridejo tudi obdobja, ko nisem toliko angažirana. To si poskušam čim manj jemati k srcu, saj ima vznemirjanje zaradi tega svojo ceno. Rada imam svoj prosti čas, pa se potolažim, da če ne bom toliko angažirana v gledališču, bom lahko več doma, brala in brskala po vrtu. Ne maram obdobij, ko je preveč vsega, saj je težko loviti ravnotežje. Včasih sem bila žalostna, ko nisem toliko igrala. Zdaj se poskušam ne vdajati žalosti, saj je življenje prekratko. Ni vredno, da bi pretirano trpela. Negativni občutki niso produktivni,« pravi.
Modrost pride z leti
Trenutno nima razloga, da ne bi bila zadovoljna s seboj. Z leti se je naučila energijo pametno uporabljati, jo hraniti in se ne razdajati. Stvari se loteva s pametjo, saj telo ni več v takšni psihofizični kondiciji kot pred desetletjem ali dvema. »Če zjutraj ne naredim raztegovalnih vaj, me telo opozori. Enako je s hrano. Pred petimi leti sem se počutila zelo slabo. Bila sem utrujena in ves čas imela infekcije. Zato sem sama od sebe nehala jesti meso. Energijsko stanje se mi je hitro popravilo, zato vztrajam pri tem. Naučila sem se jesti velikokrat in po malem, spremeniti sem morala tudi kuhanje. Za moža in sina še vedno pripravljam meso, sama pa posegam po zelenjavi,« razlaga. Čeprav ji je meso dišalo, za svoj blagor po njem ne posega. »Sem v letih, ko se telo začne pripravljati na menopavzo, pa nekih stvari ne potrebuje več toliko kot prej. Prej nisem bila toliko zelenjavni človek, zdaj pa ne morem brez jedi na žlico,« razlaga igralka, ki si ne želi biti več še enkrat stara petindvajset let. V svojem telesu se dobro počuti, četudi nima več toliko eksplozivnosti in je zasopla, če teče na avtobus. »Ko se pogledam v ogledalo, sem drugačna, a hvala bogu tudi slabše vidim, pa razlika ni tako drastična. To je naravno in sama sebi se zdim v redu. Nimam še močne dioptrije. Pred meseci sem roman Vojna in mir prebrala brez očal in si čestitala za to. Če bi ves čas gledala samo navzven, bi mi bilo težko. Ker pa je zdaj posoda polna tudi navznoter, napolnile so jo izkušnje in vtisi, tega ne bi dala za nič na svetu. Gube so postranska škoda. Če ne bi bilo bolečin, bi si mogoče kaj popravila. Podočnjake imam že več kot dvajset let, zdaj jih nima smisla odstranjevati. Poleg tega sem videla izkušnje kolegic, ki so to naredile, pa nisem bila navdušena,« pravi. Poleg tega pa ne ve, kako bi sinu razložila, da bo šla na lepotno operacijo. S tem bi mu dala sporočilo, da je pomembna samo zunanjost, kar pa seveda ni res.
Jan, nova dimenzija življenja
Materinstvo jo je povsem spremenilo. »Z njim je življenje postalo drugačno. On in njegove potrebe so postali pomembnejši od mene. Nagnjena sem k temu, da me veseli, če so drugi zadovoljni, in se moram kar malo brzdati, da jim ne ustrežem preveč ter pozabim nase. Je pa Jan moje nadaljevanje. Rodila sem ga pri štiridesetih, morda sem bila tudi zato v naslednjih letih tako utrujena. Igralski poklic je fizično težak, pa tudi materinstvo v petem desetletju ni enako kot deset ali dvajset let prej,« je iskrena. Jan je krasen fant, ki počasi postaja najstnik. Kmalu ne bo več toliko crkljanja, ni več samo priden fantek, počasi postaja upornik, ki gre svojo pot. In prav je tako. »To zame ne bo vedno lahko. Prave stvari šele pridejo. A se veselim, da imava krasne odnos. Veliko se pogovarjava, sprejeti pa moram, da čedalje več časa preživlja sam v svoji sobi. Zdaj je to njegovo svetišče in skladišče,« se smeji. Tam brenka na kitaro, vsake toliko pa zaigra tudi za svoje starše. Mirjam to razume, saj se je z leti, pa tudi ob odraščanju z bratom s težavami v duševnem razvoju, naučila gojiti empatijo in sočutje do soljudi, tudi ko kdaj ni najlažje. »Trudim se sprejemati drugačnost, se dotakniti drugega in drugače komunicirati. Odnosov nas niso naučili, zato je včasih tako težko,« je sklenila.
