Njuna hiška, ki je le lučaj od mestnega središča, je namreč postavljena ob Malem grabnu, tako da se zdi, kot da gre za kakšno precej bolj mirno lokacijo v naravi, kot v resnici je. Hiška pa ni izjemna samo zaradi lokacije, pač pa tudi zaradi videza, h kateremu je najbolj pripomogel prav Branko, saj je večino stvari naredil sam.
»Le vodovodne in električne napeljave nisem naredil sam, sicer pa sem poskrbel za popolno obnovo. Družina, ki je prodajala to hišo leta 2004, se je znašla v hudih razmerah in je morala prodajati pod ceno, v času, ko se je lomil nepremičninski trg. Vesela sva bila, da sva si lahko privoščila tako hišo na tako lepi lokaciji, čeprav sva čutila veliko žalost za družino, ki jo je morala zapustiti. Prej sva vedno živela v najemniških stanovanjih in selitev v hišo je bila že moja petindvajseta selitev. Za nakup sva porabila ves denar, potem pa sem izračunal, da ne morem zaslužiti toliko, kolikor za svoje delo računajo mojstri. Urna postavka mojstrov je višja kot urna postavka igralcev! A ker se nama je mudilo z vselitvijo, sem za dve leti zapustil gledališče in se posvetil obnovi. K sreči smo takrat posneli nekaj filmov, da sem imel nekaj prihodkov,« pripoveduje Branko, ki mu tehnične stvari ležijo. »Česar nisem znal, sem se priučil, velike znanosti pa pri gradnji ni. Za streho sem imel zelo dobrega svetovalca, profesionalca, dela pa sem vodil jaz.«
Dobra energija
Hiša ima zelo lepo lego, saj gleda na jug, zadaj so gore, zato je v njej odlična energija, ki jo čuti vsak, ki pride na obisk. »Vsa hiša je reciklirana, saj sva uporabila stvari, ki so bile na voljo. Zelo hitro se je spletla socialna mreža donatorjev. Dobila sva nove materiale, ki jih nekdo drug ni več potreboval. Morda sem najbolj ponosen na tridimenzionalne hrastove stopnice v zgornje nadstropje. Les imam zelo rad, zato sem se vsakemu posekanemu drevesu opravičil in mu povedal, da bo živel naprej kot del naše opreme,« razlaga Branko, ki si je uredil še delavnico ob hiški, v kateri bo tudi v prihodnje izdelal kak kos pohištva, saj uživa v tem ustvarjanju. Množična proizvodnja ga ne zanima, čeprav so mu prijatelji rekli, da bi lahko svoje delo zelo drago prodajal na trgu. »Vsa ročna dela mi dajejo neko ravnovesje, saj so to stvarne in snovne stvari, ne pa iluzija, s katero se ukvarjam vsak dan v gledališču.«
Lučka je na svojega dragega zelo ponosna. »Za to, kar je naredil Brane, sta potrebna žilica in znanje, česar ne zna, pa razišče in se pozanima. Brane je glede tega preskromen, in to ne govorim zato, ker sem njegova žena. V hiši mi je všeč praktično vse. Ko je nastajala, sem bila zelo zaposlena, zato sva se večkrat dogovarjala, kako naprej, šele pozno zvečer.«
