V svoji športni dvorani na Ptuju kali mlade upe in si prizadeva za popularizacijo boksa v Sloveniji. K temu bodo pripomogli tudi spektakularni boksarski dvoboji v prestižnih hotelih. Prvemu, ki je potekal v Ljubljani, je sledil drugi, 21. aprila v Thermani Laško. Sicer pa Dejan na prvo mesto postavlja družino, ki mu pomeni vse na svetu.
Stereotipi, da so boksarji po značaju grobijani, so se že zdavnaj razblinili. O tem se lahko prepričamo tudi, ko govorimo z našim boksarskih šampionom Dejanom Zavcem. »Šport je eno, agresija v zasebnem življenju in zunaj ringa pa nekaj povsem drugega,« pojasni.
Dejan je, čeprav je končal športno kariero, še vedno polno zaseden. »Prepričanje, da bom zdaj več doma, so bile le pobožne sanje in utvara. Včasih sem ves dan zdoma, a kljub temu je prijeten občutek, ko se vsak zvečer znova vračam domov, v toplo zavetje družine – žene in obeh hčerk. To še toliko bolj spoštujem in cenim, ker sam nisem imel prave družine. Doma so vladale neurejene razmere in alkohol, zato so me kmalu vzele pod okrilje tete, pri katerih sem odraščal. Nekaj časa sem bil pri eni, potem pri drugi, zato si kot otrok nikoli nisem ustvaril občutka varnosti, ki ti ga da družina. Saj ne bom rekel, da me niso imeli radi, a materinska ljubezen je nekaj čisto drugega. Vesel sem, da z ženo dajeva hčerkama topel dom in neizmerno veliko ljubezni.«
Ko je še tekmoval, je svoje najdražje zelo pogrešal: »Bil sem veliko odsoten, saj sem treniral v Nemčiji in je bilo vse na ženinih ramenih. Ker hčerki takrat še nista hodili v šolo, so me moja dekleta večkrat spremljala, in tisti trenutki so bili zame neprecenljivi. Zdaj poskušam nekoliko nadomestiti vse tiste odsotnosti od doma, a nisem prepričan, da mi najbolj uspeva. Ampak vsaj konce tedna, če je le mogoče, si rezerviram samo za družino. Če se le da, smo veliko v naravi, sprehajamo se z našim nemškim ovčarjem Erosom in mladičkom mešancem, za katerega smo sprva mislili, da je Erosov potomec, a se je pokazalo, da ni tako.«
Dekleti sta pridni, Dejan pa o sebi pravi, da ni strog očka, je pa dosleden. »Z ženo poskušava pri vzgoji delovati enotno, čeprav se včasih zgodi, da prav jaz popustim. Otrok fizično nikoli ne kaznujemo, smo pa v času, ko najbolj zaleže kazen, če prepoveš uporabo računalnika, telefona, gledanje televizije. Sicer pa menim, da punci zdaj že dobro vesta, kaj se sme in kaj ne. Ivona je stara 11 let, trenira atletiko in se že spogleduje s puberteto. In kot kaže, bo to za vse nas zelo pestro obdobje. Mlajša, devetletna Tia trenira gimnastiko. Obe že pet let tudi jahata. Imeli smo svojega konja, a smo kmalu ugotovili, da je z njim preveč dela. Sicer pa tudi sam sem ter tja zajaham konja. Včasih sem več jezdil, a kljub temu nisem kakšen John Wayne. Zdaj, ko ne tekmujem več, pa najraje igram nogomet, ki sem se mu moral prej izogibati.« Naš boksarski šampion ima še en zanimiv hobi. »Zelo rad kosim travo, a ne ročno. Imam majhen traktor, ki je namenjen košenju zelenic, in najsrečnejši sem, ko se usedem nanj in zapeljem po našem hektar velikem posestvu in poskrbim, da so travnate površine sveže pokošene. Veselim se teh pomladnih dni, ko se narava prebuja in je veliko dela okoli hiše, na vrtu, v sadovnjaku. Doma pridelamo veliko zelenjave, saj so na našem območju odlične podnebne razmere za povrtnine in poljščine. Domača zelenjava je vedno na zalogi, s seboj pa jo vzamemo tudi na morje. Smo pa vedno žalostni, ker v času, ko smo na dopustu, veliko zelenjave propade.«
