Tudi v času, ko je imel na stotine oboževalk, je bil namreč večkrat lačen kot sit, tako da je bil včasih prisiljen znamke, ki so jih oboževalke prilagale za njegov odgovor, na pošti zamenjati za denar, da si je lahko privoščil kaj za pod zob.
Lado Leskovar je imel od nekdaj rad glasbo. Doma so sobo dajali v najem učitelju klavirja, on pa je med njegovim igranjem ure in ure preživel pod klavirjem in vsrkaval melodije. Nekaj te ljubezni pa je verjetno prišlo tudi z geni, saj je bil glasbenik tudi njegov oče. Za svoj prvi uradni nastop sicer šteje leto 1957, ko je v Portorožu ob igranju kitare pel za denar, nastopal pa je že veliko prej. Že kot šestletni fantek je pel na svatbah in sedminah. »Pri petih letih in pol so me dali v rejo v Slovensko Bistrico. Tam sem bil do začetka šole. Opazili so, da rad pojem narodne pesmice in so me – kadar je bilo treba – dali na mizo med oglodane kosti piščancev in polito vino, jaz pa sem pel,« se spominja Lado.
S petjem je nadaljeval tudi v osnovni šoli na Ledini, ko je hodil v pevski zbor. Pozneje, na nižji gimnaziji, pa je bil del kvarteta Veseli dečki, ki ga je vodil Primož Lorenz. S kvartetom so ob spremljavi znanega pianista Acija Bertonclja nastopali po gimnazijah.
Klub oboževalk
Zlasti v mladosti je bil Lado zelo priljubljen pri predstavnicah nežnejšega spola, od njih pa je dobival tudi ogromno pisem. Bil je tudi verjetno prvi od domačih pevcev v vzhodni Evropi, ki je imel svoj klub oboževalcev. Sedež je imel v Cerknici. Deklice v klubu so celo zbrale denar, da bi mu kupile kitaro, a jim učiteljica tega ni pustila. Včasih je na njegov domači naslov prihajalo tudi po sto do dvesto pisem na dan. Odpisoval ni, ker ni imel denarja. »Pri nas je velikokrat tako, da si na televiziji in na naslovnicah, nimaš pa za preživetje. Velikokrat je bila v kuverti poleg pisma tudi znamka za odgovor, in včasih, kadar nisem imel kaj za jesti, sem šel z znamkami na pošto, tam pa so mi zanje dali denar. Včasih se je to dalo. Na začetku nisem imel niti svojih fotografij, ker nisem imel denarja, da bi jih dal natisniti. Ne jamram, samo povem, kako je bilo. S tem, da sploh ne mislim, da je bilo slabo,« doda in razkrije, da je bila med njegovimi oboževalkami tudi mama Momčile Bajagića - Bajage, česar glasbenik nikoli ne pozabi omeniti Ladu.
Kamera ga je imela rada
Lado se lahko pohvali tudi z nekaj igralskimi vlogami. Prve korake pred kamero je – veliki filmoljub – naredil že kot otrok. V prvem Kekcu iz leta 1951 je bil eden od fantičev, ki se preganjajo okoli. Bil naj bi sicer Rožle, a so potem to vlogo dali Jožetu Mlakarju, in še danes meni, da so se dobro odločili, saj je Jože svojo nalogo odlično opravil.
Lada so opazili, ko je v železničarskem kulturnem društvu Tine Rožanc igral kurirčka. Z gledališčem se je ukvarjal tudi pozneje. V pomorski šoli, na katero se je vpisal, ker je hotel iz Ljubljane, so na njegovo pobudo naredili predstavo Golobje miru Miloša Mikelna. »Že takrat sem vedel, da ne bom navtik. Sem pa šolo končal in bil nekaj let skiper. Vozil sem jahte po Jadranu. S prijateljevo jadrnico smo šli celo po Donavi v Jadran. To je bilo izjemno!« se spominja, preden se vrne k filmu. Leta 1967 je zaigral v Pogačnikovem filmu Grajski biki, in to ob naših največjih igralcih, kot so bili Stane Sever, Miha Baloh in Nikola-Kole Angelovski. Sledil je film Tam po dežju, ki je dobil drugo nagrado na festivalu v Moskvi leta 1968, nato pa Isadora, kjer je bil partner Vanesse Redgrave. »Po Isadori bi moral imeti še eno veliko večjo vlogo v enem filmu, tudi angleškem, a je bil takrat angleški sindikat tako močan, da v Angliji nisem mogel nastopati kot tujec. Potem so mi našli vlogo v nekem angleškem filmu, ki naj bi se snemal v Pragi. Nakar so Rusi avgusta leta 1968 prišli v Prago in je bilo tudi s tem konec,« razkriva Lado.
Nastopal je tudi v gledališčih: v mladinskem, denimo, v predstavi Ena in druga, ki je osvojila štiri nagrade na Borštnikovem srečanju, je pa tudi eden redkih Slovencev, ki je igral v beograjskem Ateljeju 212. »Imam veliko srečo, da sem se ukvarjal tudi z drugimi vejami umetnosti, ne samo z glasbo,« je prepričan.
Še vedno zelo aktiven
Glasba je sicer njegova osnovna zaposlitev v življenju. »Vse drugo je bila bolj popoldanska obrt. Čeprav sem kot novinar in urednik na Radiu in televiziji Slovenija delal dopoldne, jaz na to tako gledam. Kot pevec še nisem upokojen. Hvala bogu, da imam bariton in da mi glas še služi ter da nimam nobenih težav s temi stvarmi. Da pa že približno dvanajst let prejemam pokojnino, je pa tudi fino, da lažje plačam položnice in preostale stvari,« pravi Lado, ki živi povsem nezvezdniško življenje. »Sem gospodinja. Žena Verica, ki je dvanajst let mlajša od mene, hodi namreč še v službo, sin Martin pa v šolo. Tako jaz nakupim špecerijo, malo pomagam počistiti, dam v stroj prati perilo, ga obesim, prijatelj Sandi ga pa zlika,« opiše svoj vsakdan.
Kuha pa ne. To počneta Verica, ki je odlična kuharica, in sin Martin, ki študira turizem in gostinstvo. Za njegov 75. rojstni dan pa sta ga peljala na kosilo v restavracijo. »Zelo okusno je bilo. Lepo smo se imeli in lepo smo se pogovarjali. Doma smo dali hladiti tudi posebno penino, ki jo je prinesel Martin, da jo bomo po vrnitvi spili, a je nato nismo, tako da bo počakala na kakšen drug praznik.«
Za rojstni dan je dobil tudi mokasine, ki si jih je zelo želel, in srajco. »Ljubezen imam, tako da v bistvu ne potrebujem ničesar drugega,« pravi in doda, da jo sam ženi izkazuje z rožami. »Mislim, da je moja Verica ena redkih žensk, ki skoraj vsak teden dobi sveže rože, edini dan, na katerega jih ne dobi, je 8. marec. Takrat, ko je nekaj obvezno, se jaz tega ne grem. Rožice morajo priti takrat, ko začutiš ali pa ko misliš, da bo ona vesela. Kaj pa je lepšega kot razveseljevati ljudi?« se sprašuje Lado, ki bo to poskušal doseči tudi z nastopom 25. aprila v Cankarjevem domu, s katerim bo zaznamoval šestdesetletnico svoje pevske kariere, pri čemer se mu bodo pridružili številni gostje. Med njimi tudi Vanessa Redgrave in Bajaga.
